Moj prvi dnevnik osebne rasti

Dekleta skozi kratke predstavitve in samoreflektivne vaje vodi po poti: pozitivne samopodobe, sprejemanja lastnega telesa in sebe kot celostnega bitja, spreminjanja negativnih misli in načina razmišljanja v pozitivno, usmerjanja v iskanje ustreznih rešitev v primeru večjih izzivov in težav, postavljanja in uresničevanja svojih ciljev, soočanja in sprejemanja svojih notranjih čustvenih stanj, učenja čuječnosti oz usmerjanja v trenutek »tukaj in zdaj« s treniranjem hvaležnosti.

Bi želeli, da vaše hčere, nečakinje, sestrične, vnukinje, prijateljice,….:
- Odrastejo v samozavestne, srčne, pozitivne in neustrašne posameznice, opolnomočene za življenje?
- Odrastejo v zrele ženske s pozitivno samopodobo?
- Se znajo soočati z nepredvidenimi življenjskimi situacijami?
- Znajo iskati rešitve v primeru izzivov?
- Se znajo soočati s svojimi notranjimi čustvenimi stanji?
- Si znajo postavljati cilje in uresničevati svoje življenjske sanje?
- Znajo ceniti in opaziti tiste stvari v svojem življenju, na katere v odrasli dobi včasih prevečkrat pozabimo?

MNENJA O KNJIGI:

Ob branju in izpolnjevanju dnevnika sem spoznala, da prevečkrat svoje občutke zadržim zase, da premalo verjamem vase, zato sem svoje osebnostne lastnosti prepisala na list in jih prilepila na vidno mesto, da me bodo ob slabih dneh spomnile na moje pozitivne lastnosti. Ob dnevniku sem videla da imam več dobrih osebnosti lastnosti kot sem mislila da jih imam. Zdaj vem kako bom lažje poiskala rešitev, ko imam slabe dni in da se moram imeti rada, čeprav moje telo ni popolno. Ko se skregam s prijateljicami sem žalostna in mislim da mi gre vse na tem svetu narobe. Zdaj vem, da je OK, tudi če nisem kdaj ok. - Lara, 13 let

Kako lepo je napisano, da moraš imeti sam sebe rad in da ostaneš tak kot si. Dnevnik te pomiri, kadar si razburjen. - Neža, 11,5 let

“Jasmina, super si si to zamislila. Dnevnik je primeren tudi za deklice, kot je moja hčerka Anja, ki so se pravkar naučile pisati in brati. Lahko služi kot prvi vodič na poti v spoznavanje njihove bogate notranjosti in čustvene pismenosti, ki je ne učijo v šolah. Obenem pa je čudovit pripomoček staršem za koristno preživljanje skupnega časa z našimi srčicami ter nam daje navdih in strukturo, kako z njimi skomunicirati tudi kakšno manj prijetno situacijo ali temo, o kateri se drugače ne bi bile pripravljene z nami pogovarjati.” - Anton, oče deklice