Moja pešpot skozi Ricmanje

V knjigi se osebna, avtobiografska zgodba Mirka Krasne prepleta z zgodbo njegove rojstne vasi Ricmanje. Avtor se natančno spominja dogodkov, ljudi, stvari, srečnih in težkih, tudi tragičnih trenutkov, ter sprememb, ki so se zgodile v vasi. V spomin so se mu zapisale tudi posebnosti.

Obravnavano časovno obdobje je široko, čeprav lahko vrh avtobiografske pripovedi postavimo v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, iz katerih je avtor črpal največ snovi. Spominsko besedilo je sicer nastalo kasneje, ko je od opisanih dogodkov minilo precej let. Zaradi časovne distance se je avtor odločil za pripoved, razdeljeno v poglavja in krajša podpoglavja, in s tem določil mrežo, ki bralca usmerja pri branju.

Njegova zgodba je čustveno obarvana – o Ricmanjah in njenih ljudeh pripoveduje z domačnostjo in toplino, izpostavi pristnost ljudi, riše vaške posebneže, predvsem pa se čuti njegova povezanost z vasjo. Avtor se rad zaustavi pri nekaterih izjemnih ljudeh, ki so znatno prispevali k razvoju ricmanjske vasi in vaščanov, kot na primer pri nepozabnem župniku Albinu Grmku; prav tako rad se spominja pogovorov s prijatelji in znanci in odnosov, ki so se nekoč spletali med vaščani. Prijetno deluje tudi odločitev za občasno uporabo narečnih izrazov, ki določajo stvari in predmete in delujejo evokativno, kot da bi avtor z njimi želel približati del tega minulega časa.

Knjigo dopolnjujejo fotografije iz bogatega avtorjevega arhiva ter slike, ki so jih avtorju posodili znanci in prijatelji, veliko je tudi posnetkov, ki jih je ustvaril tržaški fotograf Mario Magajna. Knjiga sta priložni dve dragoceni mapici ledinskih in hišnih imen Ricmanj, ki jih je pripravil Fabio Kuret Komar.

»V istem obdobju je tako v Ricmanjah kot v Logu cvetela tudi tišlarska (mizarska) obrt. Naj ponovno sežem po spominih svoje matere, ki mi je pripovedovala o dogodivščini na Čonovem domu. Na bližnji domačiji je imela dva strica. Bila sta oba strička. Mati jih je opisala kot delavni osebi veselega značaja. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja sta vzdrževala tri njive naše družinske posesti. Tistega dne je bila mama še kot otrok doma s sestro in mamo – mojo babico. Nona Marija je bila vdova in je zato morala z natovorjenim osličkom pešačiti na Kras in celo do Brkinov z obilno culo oblačil, ki jih je kupila v Trstu na debelo in nato prodajala po kraških domačijah, da bi domov prinesla kruh. /.../
Ni bilo lahko v tem času biti vdova, vendar je ona vztrajala v trdem delu. Zgodilo se je nekega popoldneva, da se strička pojavita pri nas doma in povesta, da odhajata v bližnji Log k tišlarju pr’ Kuretovih, kjer naj bi naročila tri nove sode. Obrtniku so domačini pravili pr’ Cicu tesarju. Napotila sta se torej po rebri ricmanjske ceste navzdol proti Logu. Cesta je bila takrat makadamska in po vsakem dežju nevarna za zdrs. Zato jima je nona Marika (tako so jo imenovali domačini) pred odhodom svetovala, naj se vrneta domov pred večerom. Takrat je bilo v navadi, da si izvajalcu ob vsakem naročilu novega dela s podajo rok moral izročiti tudi bankovec za predujem. Po pravici povedano, je v tistih časih imel stisk roke enako vrednost kot danes akt pri notarju. Tistega popoldneva se je že zgodaj večerilo, bilo je oblačno in kazalo je na dež. Sestra Marija in moja mama sta bili že zelo v skrbeh, ker stričkov še ni bilo domov. Bila je že skoraj noč, ko se je njun obrok hrane še vedno segreval na ugnjišču. Imeli sta prižgano petrolejko in sam Bog ve, koliko ur sta čakali na strička. Nenadoma pa sta zaslišali pred hišo podrsavanje čevljev in stopili k oknu. V temi zunanjega dvorišča sta zagledali dve figuri: objeta strička, ki sta si veselo požvižgavala. Takrat pa sta deklici z mamo Mariko vred samo molčali, saj je veljalo nenapisano pravilo, da je ženski bolje molčati, kadar v moški glavi gospoduje dobro vino – dobrovoljček.«

O avtorju:
Mirko Krasna se je rodil v Ricmanjah leta 1946. Obiskoval je kmetijsko šolo in v aktivnem obdobju svojega življenja opravljal službo poštarja. Po upokojitvi je pred dvanajstimi leti zapustil svojo rojstno vas in se preselil v Slovenijo, točneje v Famlje. V tem času se mu je porodila želja, da bi se oddolžil svoji vasi z zapisom spominov in pripovedi o preteklem življenju v njej. A svojega rojstnega kraja Mirko ni mogel v celoti zapustiti. Navezanost nanj izkazuje z rednim vračanjem na družinsko njivo, na kateri z ljubeznijo goji sadno drevje, trte in oljke.