Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Moje leto v Nikogaršnjem zalivu je avtorjevo osrednje prozno delo. Po dolgih letih popotovanj po svetu se prvoosebni pripovedovalec ustali v predmestju Pariza, ki ga imenuje Nikogaršnji zaliv. Tam v miru ustvarja, skrbi za hišo in vrt ter se sprehaja po okoliških gozdovih. S podrobnim opisovanjem svojih psiholoških doživljanj priklicuje »drugo preobrazbo«, potem ko je pred leti že doživel transformacijo, ki pa ga je napadla kot neke vrste bolezen. Tokrat si preobrazbe želi in je nanjo pripravljen. Čuti, da se lahko preobrazi le v svojem novem kraju bivanja in da ne sme bežati z geografskimi premiki. Ker povsem brez potovanj ne more ne živeti ne pisati, namesto njega potujejo njegovi prijatelji. Iz njihovih pisem sestavlja drobce informacij, s katerimi jih spremlja na domišljijskih potovanjih. Prijatelji ne vedo, da piše o njih in da v svojem pisanju potuje z njimi.

»Pripoved o pripovedovanju, ki nikoli ne preneha, temveč ostane. Handkejeva mojstrovina!«
-(Der Spiegel).

»V tem delu Handke reflektira način pisanja, način izbire forme in težave, ki jih ima pisatelj, če želi biti inovativen. Roman je napisan v poetično razmišljujočem slogu in na bralca deluje kot fascinanten labirint.«
-(Nina Jerman, TV Slovenija 1).

Peter Handke (1942) je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, ta čast pa ga je doletela lani. Mnogi so (zaradi njegovih knjig) to pričakovali, nekateri (zaradi njegovih političnih stališč) nikakor. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor – piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, star komaj 31 let, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.