Nadškof genocida

Krvava morija je presenetila celo vsega hudega vajete esesovce. Že avgusta 1941 je urad predstavnika nemške vojske v Zagrebu, generala Edmunda Glaisa von Horstenaua, poročal v Berlin, da je "kot žrtev živalskega nagona, ki ga podžigajo vodje hrvaških ustašev, padlo 200.000 Srbov." 

V dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, je imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih, katoliška cerkvev pa je neposredno vodila politiko nasilnega 'spreobračanja'. 

O poteku genocida je bil vseskozi obveščen tudi Vatikan. Papež Pacelli je imel v Zagrebu svojega odposlanca Marconeja, poročila je dobival od različnih visokih predstavnikov hrvaškega klera in politike, o dogajanju so s številkami in opisi pokolov kljub vladni cenzuri ves čas poročali italijanski mediji, nenazadnje pa je Pij XII. nenehno dobival tudi dokumentirane pritožbe s strani zahodnih zaveznikov in jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Toda nič ni zaleglo, utrjevanje katoliške hrvaške države kot branika pred vzhodnim pravoslavjem in boljševizmom je bilo za Vatikan sveti cilj, za katerega je bilo dovoljeno uporabiti vsa sredstva. 

Temu se rimskokatoliška cerkev ni odrekla niti pol stoletja po krvavi moriji. 3. oktobra 1998 je papež Janez Pavel II. v hrvaški Mariji Bistrici razglasil Alojzija Stepinca za blaženega – kajpak, Vatikan je slednjič dosegel svoj cilj. Svojim 'zgodovinopiscem' pa je prepustil, da počistijo krvave sledi, ki so ostale na tej poti.