Najina dvojina

A svoje samostojnosti ne zna obrniti sebi v prid, ne obnaša se tako, kot se za emancipirano žensko »spodobi«. Nasprotno, stvari ji uhajajo iz rok, zameri se ji ves svet, dokler se ne zgodi nekaj, kar razsvetli njen temačni pogled na življenje.

Zdaj bolj, drugič manj zapleteni odnosi z najbližjimi, ki jih avtorica opisuje tudi s humorjem in odtenki cinizma, so samo pot, po kateri stopa in zori ... 

Tončka Stanonik je doma iz Žirov. Diplomirala je iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Večino delovne dobe je preživela v založbi Mladinska knjiga v uredništvu enciklopedij in leksikonov. Pravljice, črtice in kratke zgodbe je sprva objavljala v revijah in na radiu, kasneje tudi v knjižnih izdajah.

Doslej je objavila 12 samostojnih knjig (med drugimi Pravljice za Ajčko Bajčko in mamico, 1995; Podobe iz čipkaste preje, 1996; Lučka na klekljarskih počitnicah, 2004, 2019; Zaklad na Oglarjevem podstrešju, 2015), večkrat je bila nominirana na literarnih natečajih. Je članica Društva slovenskih pisateljev, Občina Žiri pa ji je leta 2015 podelila priznanje za umestitev »klekljanja na Žirovskem v slovensko književnost«.

Iz pogovora z avtorico smo izvedeli:

1. Zakaj ste napisali knjigo, s kakšnim namenom?

Rada prebiram literaturo, ki jo pišejo ženske. Že od nekdaj me je zanimal ženski pogled na svet. Na skrivaj sem bila v življenju tudi jaz malce upornica, a ne prav vztrajna …

Vznemirjajo me ti odnosi, ki jih ženske ustvarjamo z moškimi, z otroki, pa vprašanje samskih žensk, mater samohranilk, pogled nanje z vidika širše družbe … občutljiva sem za to žensko osamosvojitev. Emancipacijo. Zdi se mi, da smo je polna usta.

Sicer pa vse, kar napišem, črpam iz svojega življenja, seveda pregneteno s fikcijo. Kako bi sicer sploh lahko pisala? Šop člankov imam o tem, kako je literatura na nek način vedno pregnetena z avtobiografiko. O tem sem zbirala citate, da bi upravičila svoj postopek pisanja, da bi se opravičila tistim, ki jim za svoje literarne junake »kradem« snov. Zato za tovrstno »dejavnost« najraje uporabim kar sebe. … A je prav v tistem delu literatura dobra, se mi zdi.

Nekoč sem se o tem pogovarjala z literarnim zgodovinarjem Frančkom Bohancem. Prosila sem ga, da bi za Žirovski občasnik napisal oceno moje knjige Sanje s šolskega avtobusa (2001). Potem ko je knjigo prebral, me je prosil za kratko srečanje. Je rekel, da bi rad to in ono povprašal. In me seveda takoj na začetku previdno potipal, koliko je v knjigi avtobiografskega.

Kaj sem hotela, kot da sem mu priznala: Zala – ja, njen DP (Dragi profesor) pa je fikcija. Ne bi bilo pošteno, če tega ne bi priznala. Povedal je resnico, ki jo je kot izkušen strokovni bralec prepoznal v knjigi. Da je glavna junakinja karakterno zelo prepričljiva, literarno živi, njen junak DP pa mnogo manj. (iz samointervjuja, ki je nastajal, medtem ko sem čakala na izid knjige)

2. Komu je knjiga namenjena?

Knjiga bo zanimiva za tiste malo starejše bralke, ki so zdaj na primer babice, nekoč pa so bile mame najstnikov; za ženske, ki so bile nekoč nemogoče pubertetnice, zdaj pa so skrbne mame, ki se spopadajo z najstniki; za ženske, ki si same utirajo pot skozi življenje, za mlade, ki jih zanima, kako se je živelo v času pred mobilniki.

»Če pa bi take ženske romane prebiralo tudi več moških, bi bilo v naši družbi več drugačnih dvojin,« je zapisala ena od strokovnih bralk romana.

Glede na to, da se večina vsebine odvija med Julijo in mladimi ljudmi, kamor sodi Timijanka s svojimi sošolkami, sošolci in prijatelji, bi roman lahko uvrščali med najstniško branje, a prav zaradi trkov s širšim socialnim in psihološkim zaledjem prerašča ta žanrski okvir.

3. Kakšno je sporočilo knjige?

Roman postavlja v ospredje zgled matere, ki po razpadu partnerske zveze prevzame celotno breme starševstva, a se hkrati na hčer pretirano naveže, ob tem pa ne uvidi, da »Timijanka ni Julija« in da ima drugačne želje kot ona. Oči ji odpre šele hčerin upor.

Čeprav v tej dvojini matere Julije in hčerke Timijanke nastopajo tudi moški, prijatelji in sorodniki, Julija na svoji poti ostane samohodec. Zameri se ji ves svet, dokler v njej ne dozori spoznanje, da je za vse odgovorna sama in da je samo od nje odvisno, kako hoče živeti: kot večno nezadovoljni »kalimerček« ali kot samostojna ženska s polnim življenjem.