Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji

Za analizo omenjenih vezi se monografija naslanja na metode literarne imagologije, ki se ukvarja z upodabljanjem drugosti (alteritete) in istosti (identitete) v literaturi.

Njena osrednja teza je, da ima literatura temeljno funkcijo znotraj specifičnega imaginarija neke kulture oz. naroda (Gnisci 1999, 194), in sicer »[v]saka podoba nastane, ko se Jaz [opazujoči] lahko tudi neznatno, zave svojega odnosa do Drugega [opazovanega], nekega Tukaj v odnosu do Drugje« (Pageaux 2012, 10).

To zavedanje, ki se v leposlovnih besedilih kaže skozi simbolne podobe, je neodtujljivo odvisno od prostorskih, časovnih, družbenih in kulturnih silnic ter kolektivnega imaginarija, zato mora biti tudi proučevano ob njihovem upoštevanju. Imagološka metoda, ki jo je razvil vodilni evropski imagolog Daniel-Henri Pageaux, je ravno zato še posebej prikladna za potrebe pričujoče monografije.

V njej so uporabljene metode deskripcije, komparacije, intertekstualnosti in interdisciplinarnosti za izkristaliziranje narodne podobe znotraj slovenskega romanopisja v Italiji, podobe o tem, kako slovenski roman v Italiji v sodobnem času literarizira lastno in druge narodne identitete.

Monografijo so strokovno recenzirali dr. Jadranka Cergol, dr. Krištof Jacek Kozak in dr. Miran Hladnik.