Ne me silit, da ti lažem

Roman je postavljen v kontekst sodobnega življenja dveh v številnih pogledih uspešnih prijateljic, obeh na pragu let, ob katerih se zaveš, da čas in energija nista neomejeni, da stvari, ki jih želiš uresničiti, ne boš mogel vedno znova prelagati nekam v prihodnost, pogosto pa se srečaš tudi s spoznanjem, da je tvoj temeljni projekt – partnerstvo – na preizkušnji.

V romanu se hkrati dogajata dve diametralno nasprotni zgodbi, ki ju povezujejo dialogi obeh prijateljic. Prva doživlja osebno dramo, prevaro moža, grozi ji razpad zakona, v drugi se ob soočanju z izpovedjo prijateljice porajajo vprašanja o meji med odgovornostjo in sebičnostjo ter o pomenu zvestobe sebi ali drugim. Tudi sama je namreč na poti k ljubimcu, ob katerem se počuti znova živo. Je resnico enega težje prenesti kot laž drugega.

»Zadnja leta berem zgolj strokovno literaturo. Ko pa sem v roke vzela knjigo, ki jo držiš v rokah tudi ti ta hip, je nisem mogla odložiti. Posrkala me je vso, ob branju so se mi prikazovale slike mojega življenja, spraševala sem se, kako bi se odzvala jaz, ko bi se mi dogajale podobne stvari kot junakinjama v knjigi, kaj bi rekla, kako bi čutila. V njej nastopamo vsi, vsak na svoj način, življenje se pretaka skoznjo nepredvidljivo in tako resnično, da bi Iris in Karmen takoj povabila na kavo. Poznam ju, ker je del njiju v meni, kot bo del njiju tudi v tebi. Uživaj in se uči, podoživljaj, razmišljaj, prav tako, kot sem jaz!« Saša Einsiedler, mentorica za osebni uspeh

»Roman sem prebrala v eni sapi. Sočustvovala sem z glavnima junakinjama, držala pesti zanju in se vmes, kot onidve, tudi sama spraševala, koliko živimo svoje življenje pristno in koliko pod vplivom pričakovanj, ki nam jih je vcepila družba. Pisateljica lepo prepleta vloge, ki jih imamo ženske, prepričanja in vzorce, ki se ponašem DNK-ju pretakajo iz roda v rod, upanje, ki kljub letom ne izgine in potrebo po ljubezni, ki poganja človeštvo že od nekdaj.« Polona Požgan, strokovnjakinja za komunikacijo in javni nastop

»Roman Ne me silit, da ti lažem nas uči, da ima ženska lahko več življenj v enem življenju, da je ljubezen lahko uničujoča in hkrati najbolj vitalna sila na svetu, da ženska ni iz jekla, ampak je iz ženske snovi, kot pravi Colette, in to ji zadostuje.« - Irena Štaudohar, novinarka in pisateljica

Avtorica o knjigi:

Pisanje je medij, skozi katerega se od nekdaj najlažje izražam. Ko mi prsti drsijo po tipkovnici, lahko oblikujem misli in odpiram razmišljanja, ki bi jih sicer težje ubesedila. Tudi več si lahko dovoliš med pisanjem, kaj izliješ na papir in se na tak način osvobodiš, razčistiš sam pri sebi, podaš kakšno misel, za katero meniš, da je prav, da jo prebere tudi kdo drug ali pa enostavno pustiš domišljiji prosto pot.

Osrednje sporočilo knjige je: Ne sodi, ker ne veš. Življenje ni črno-belo, temveč vse vmes. Nič ni zgolj prav ali zgolj narobe, lahko le poskušamo razumeti. Kar pa še ne pomeni, da moramo kar vse dopustiti. A črto vsak potegne pri sebi. In to je njegova odločitev, ne naša. 

Navdih za knjigo sem dobila med razmišljanjem o tem, kako se naša življenja odvijajo glede na odločitve, ki jih sprejemamo ali jih sprejemajo naši partnerji in zadevajo tudi nas, ter po drugi strani iz vprašanja, kako bi se življenje odvilo, če bi sprejeli drugačne odločitve, takšne, ki bi jih vodilo zgolj srce, a jih nismo, ker smo z nogami preveč na tleh. Ali obratno – ker smo brezglavo sledili srcu in nato doživeli streznitev. 

Resnične osebe, več njih, in njihove zgodbe, so mi v velik navdih. Ker pa ima v polju ljubezni in prijateljstva vsak kakšno doživetje, je skupek teh doživetij pravo bogastvo, ki ga lahko pri pisanju oblikuješ in kombiniraš čisto po svoje. Na koncu nastane zgodba, ki je resnično živa zgolj v knjigi, čeprav ima korenine v resničnem življenju. 

Knjiga je namenjena raziskovalcem vseh odtenkov življenja, razmišljujočim bitjem in tistim, ki so prepričani, da že vse vedo. Tistim, ki se radi sprašujejo, kako bi bilo, če ... ravno toliko pa tudi tistim, ki menijo, da imajo življenje trdno v svojih rokah. Sprva sem mislila, da bo namenjena bolj ženskam, a so odzivi moških, ki so prebrali knjigo, ravno tako zelo pozitivni. Ker roman ni zgolj ljubezenski, temveč zgodba različnih plasti določenega obdobja nekih življenj. 

Iz knjige:

»Vidiš, to je svoboda, da nimaš ničesar za izgubit,« je rekel. Da ne poseduješ ničesar, se ne oklepaš ničesar, nimaš ničesar, potem si res svoboden, je menil. Ona pa ga je gledala popolnoma začudeno. »Ne, jaz pa sem to vedno razumela drugače,« je rekla. »V smislu, da vsa svoboda ni vredna popolnoma nič, če nimaš ničesar za izgubiti.« Verjetno je imel prav, verjetno je to res izvorna interpretacija, jaz sem si priredila bolj romantično različico, češ, kaj ti bo vsa svoboda, če je pa ljubezen odšla, si je kasneje še večkrat rekla. A tistemu, ki ostane, svoboda res ne pomeni prav veliko, samo tisti, ki odhaja, se sklicuje na njo, je pomislila sedaj.«

Suzana Zagorc, nasmejana ljubiteljica narave, gibanja, sončnih in deževnih dni, dobre družbe in dni brez vsake družbe – z izjemo dobre knjige. Oseba, ki si večkrat pove, da je življenje igra, ki je ni treba načrtovati in jemati preresno, zato je korak lahko lahkoten. Avtorica osebnoizpovedne knjige Kaj pa vidva čakata?! (Založba Umco, 2015), po izobrazbi magistra komunikologije, zaposlena v javni upravi. Poročena, mama enega otroka.