Nikoli na vrh

Na poti se sprašuje, kaj je to, hoditi v hribe brez osvojenega vrha? Je to nenasilno dejanje, želja po razumetju, kolovratenje okrog smisla lastne hoje? Nikoli na vrh je beležnica nekega potovanja, obenem pa zgovorna, topla in skrbno napisana pripoved o tem, kako lahko denimo višinska bolezen zamaje vse gotovosti; kako se razplete pogovor s tibetanskim psom; kako se pokrajina razvije v zgodbo telesa in duha.

V Himalajo po Cognettijevem mnenju ne gre stopati lahkonog: to gorstvo je živo, obljudeno, zdaj jemlje, zdaj daje. Če se hočeš soočiti z njim, potrebuješ pravo odpravo z vodniki, nosači in mulami, tabor, ki ga zvečer postaviš in zjutraj razstaviš, predvsem pa dobre sopotnike. Če je res, da v gorah hodimo sami, tudi če smo v družbi, potem je res tudi to, da pustolovščine krepijo prijateljske vezi; zato s seboj vzame tudi Nicolo in Remigia, svoja dobra prijatelja.

»Začel sem preštevati kamne, ko se je oglasila domača litanija, zamrmrana iz ust meniha, ki je namesto z grajo postregel z nasmeškom.«

Paolo Cognetti (1978), po rodu Milančan, že vrsto let biva med milansko metropolo in gorsko kočo na dva tisoč metrih nad morjem. Njegov romaneskni prvenec Osem gorà, prejemnik nagrade Strega, so prevedli v štirideset jezikov, tudi slovenskega. Založba UMco je pod podpisom istega prevajalca letos izdala avtorjevo delo Divji deček: Gorski dnevnik, v okviru Cognettijevih del pa bo izšel tudi prevod njegovega najnovejšega romana La felicità del lupo (Volčja sreča, UMco 2023).