No, sêrbus

Zgodba podeželja in mesta, zgodba o ljudeh sedanjosti in preteklosti, ki so nesrečni, ker si nesrečo sami nakopljejo z lahkomiselnostjo, aroganco, ljubosumnostjo, maščevanjem, s pohlepom in tako, da pozabijo, kaj so ljubezen, disciplina in iskrenost, saj bosta te tri človeške vrednote kmalu izkoreninila sodobna doba računalnika in umetna inteligenca, ki je trmasto že na pohodu in nam grozi.

Berite nostalgično zgodbo 80-letne gospe Martine, zelo modre in napredne ženske. V začetku druge svetovne vojne se je za nekaj časa preselila na Dunaj, a rodna Slovenija jo je poklicala v zakon s kmetom. Dunajska izobrazba in in teligenca sta ji lepšala življenje na vasi. Za 80. rojstni dan se preseli k bivšemu ljubimcu Dalmatincu na otok Vis. Pred odhodom v rodni Kamnici častno pokoplje
dolgoletnega ljubimca – partnerja, pridnega kmeta, primitivnega očeta hčere in sina, ki sta ji z leti postala tujca, a ju je do smrti močno ljubila. Po partnerjevi smrti zapusti kmetijo, družino in odpluje stari ljubezni v objem. Več od tega si pri 80. letih ni želela. Ob romanu se boste nasmejali, razmišljali in jokali.

Aleksandra Veble se je rodila leta 1948 v Šoštanju kot peta hči zakoncema Veble. Dekliški priimek je po svoji želji obdržala, čeprav je bila dvakrat poročena. Že kot šestmesečna je začela svoja potovanja iz kraja v kraj po Sloveniji, nato pa zelo mlada iz države v državo. Prvič se je poročila v
Bagdadu, drugič v Libanonu, kjer je rodila dve hčerki. Živela je na vseh celinah, željna spoznati druge kulture in jezike. Obiskala je rodni kraj preroka Kahlila Gebrana, ki je postal njen vzornik. Pisati je začela v mladosti, svoja dela pa objavljati šele v zrelih letih.

Roman No, serbus je njeno deveto prozno delo. V angleškem jeziku je izdala knjigi: The White Bow in Reigning Charm