Nora od ljubezni

Dr. Tina Košir je filozofinja, učiteljica joge in meditacije, mentorica za celostni osebni razvoj. Po srcu radovednica, učenka življenja, zaljubljenka v modrost. Predavateljica in raziskovalka z doktoratom iz indijske filozofije. Voditeljica prireditev in pogovorov. Pri vsem, kar počne, jo vodi naravnanost: »Kako sem lahko zrcalo za lepoto tvoje duše?«

Z Lallino poezijo se je srečala ob raziskovanju za doktorsko disertacijo o filozofiji kašmirskega šivaizma. Med študijem zahtevnih filozofskih besedil so jo Lalline pesmi bodrile, podpirale, prebujale s svojo odrezavo neposrednostjo.

Lalla zanjo ni mrtva pesnica iz daljnih časov in tujih krajev: je živa(hna) sogovornica, učiteljica, vodnica, zavetnica. Prijateljica.

Iz spremne besede Tine Košir:

»Ker sem ljubezen do Lalline poezije želela podeliti tudi z ljubo mamo Manco, sem ji za rojstni dan prevedla nekaj manj kot petdeset najljubših pesmi. Presunile so jo. Samo zanjo zvezano knjižico Lalline poezije je imela na posebnem mestu, na »oltarčku« v sobi, kjer je izvajala jogo, meditirala in kontemplirala. Mančin odziv me je spodbudil, da Lallino poezijo predstavim še komu. Citirala sem jo na svojih predavanjih o indijski filozofiji. Večkrat sem pripravila večere meditacije ob branju Lalline poezije za ozek krog udeležencev. Lallino sporočilo se je dotaknilo tudi tistih, ki ne gojijo posebnega zanimanja za indijska duhovna izročila. /…/

8. maja 2024 sem na Mančinem pogrebu knjižico prvih prevodov Lalline poezije, ki sem ji jo deset let prej podarila, položila v grob. Naj to naredim, je bila ena zadnjih stvari, za katero me je prosila, dokler je še lahko govorila. Pa naj ji berem Lalline pesmi v poslednjih dneh, ko je v tišini z zaprtimi očmi lebdela med tu in onkraj. Lalline besede so jo spremljale Domov.«

Svet oziroma vsi pojavi (tako pojavi domnevno zunanjega, na videz objektivnega sveta, kot domnevno notranji svet, ki pa je v resnici edino, kar je spoznavno dostop­no) so māyā [maja], iluzija, utvara, privid, vendar v tantričnem šivaizmu to nima negativnega prizvoka, pač pa je māyā razumljena kot čarovnija. Šiva zavestno ustvarja māyo s svojo ustvarjalno močjo (šakti) iz čiste ustvarjalne radosti: kot kozmično igro, predstavo. V tem postopku začara celo samega sebe, da pozabi na lastno brezmejnost in se (namerno) »izgubi« v svojih sanjah ter se sanja kot omejena individualna zavest čutečih bitij, skozi njihovo (naše) doživljanje pa obenem použije svojo lastno kozmično umetnijo. V čarovniji samopozabe se posamična zavest ujame v kozmično zanko trpljenja, ki pa jo slej ko prej pripelje do tega, da se ponovno prebudi in spomni svoje prave narave: v resnici ni nič drugega kot Šiva – absolutna Zavest.

Nekateri so povsem budni
z zaprtimi očmi.

Drugi zazrti v zunanji svet
trdno spijo.

Nekateri se kopajo v svetih vodah
in ostanejo blatni.

Drugi živijo posvetno,
a si ne umažejo rok.