Nove glasbene perspektive

Na slovenskem tržišču je opaziti pomanjkanje literature o glasbi, zato je prevod knjige Nove glasbene perspektive, v kateri Roger Sutherland predstavi evropsko in ameriško avantgardo v glasbi 20. stoletja še kako dobrodošla. Prevod knjige prinaša dodatka Gregorja Pompeta in Luke Zagoričnika o sodobnih glasbenih tokovih in dopolnjene diskografije.Avtor Roger Sutherland (1948-2004) je bil publicist, ki je tekste o pojavih v sodobni umetnosti in glasbi pisal za glasbene časopise. Knjiga Nove glasbene perspektive dobro obdela polje razvoja evropske in ameriške avantgarde od začetka 20. stoletja do sodobnosti.

Gre za nekakšen sintetičen pregled dogajanja 20. stoletja v klasični, avantgardni, elektronski in improvizirani glasbi. V delu Sutherland nakaže tudi nekatere tradicije, ki so se v skladanju in improviziranju ter izvajanju glasbe v povezavi z novimi tehnologijami pojavile šele po izidu knjige. Pri členitvi avantgarde v glasbi izstopi iz institucij in detektira pojave, ki izven njih dejansko obstajajo že ves čas.Knjiga je 'vez med enostavnejšim in bolj zahtevnim'Napisana je poljubno, polna je zanimivih navezav na likovno umetnost in tako primerna za poznavalce pa tudi za laično javnost.Pompe je k slovenskemu prevodu prispeval tudi besedilo o novih perspektivah v slovenski glasbi po letu 1945. Z njim je želel prikazati razvojni lok novih tendenc v slovenski glasbi po drugi svetovni vojni v luči vzporednih dogajanj v Evropi.Iz originalne Sutherlandove knjige, ki je izšla leta 1994 pri manjši, danes že propadli londonski založbi, so uredniki izpustili nekaj krajših poglavij o glasbi v povezavi z ostalimi umetnostnimi zvrstmi, improvizirani glasbi, imaginarnih orkestrih, zvočnih skulpturah in iznajdenih instrumentih. Zagoričnik je nekatere vidike iz teh poglavij na pregleden način združil v slovenskem dodatku h knjigi.Prevodu je h koncu vsakega poglavja dodana dopolnjena diskografija izdaj, ki jih je na glasbenem tržišču danes še mogoče najti, resda predvsem v tujini ali preko spleta. Tako bodo lahko bralci tudi prisluhnili skladbam, omenjenim v tekstu. 

»Posebna odlika improvizacije je, da je najbolj razširjena praksa med vsemi glasbenimi dejavnostmi in da je obenem najmanj priznana in razumljena«. Naj se mi oprosti, ker zapis o prevodu knjige Dereka Baileyja pričenjam prav s prvimi besedami avtorja v knjigi. Zdi se, da te besede tudi nekako osvetljujejo in uokvirjajo razmišljanje o prevodu knjige Improvizacija – njena narava in praksa v glasbi. Vrednotenje dela, ki se ukvarja s tako neoprijemljivim glasbenim fenomenom, je skoraj tako problematično kot sam predmet knjige. Takšen problem slovenskemu bralstvu s prevodom Baileyjeve knjige tokrat ponuja glasbeni kritik in publicist Ičo Vidmar, zagotovo dobro znan vsem ljubiteljem jazza, etno glasbe in nasploh improviziranega muziciranja. Vidmar je tudi avtor spremne besede, kjer lahko preberemo še kaj več o Dereku Baileyju in njegovi misli o glasbi, pa tudi nasploh o svobodnem improviziranem muziciranju.

Že na začetku pristopimo h glavnem problemu: kaj točno Baileyjeva knjiga sploh je? Je to zgodovinski pregled improvizirane glasbe, učbenik za vse nadebudne improvizatorje, priročnik za poslušalca? Najprimernejši odgovor bi bil: vse to in hkrati nič od tega. Baileyjeva knjiga je namreč nastala kot zbirka njegovih poprejšnjih pogovorov z glasbeniki v nizu radijskih oddaj o improvizaciji. Knjiga je zaradi tega malce »svobodno« zastavljena, avtor se sprehaja med različnimi zvrstmi muziciranja, ki jih ne obravnava zares globinsko, ampak ponuja le osnovne vidike, ki tvorijo njihovo bistvo. Problem tiči v samem predmetu obravnave, ki bi se lahko, če bi se trudili zaobjeti vse možne vidike improvizacije, takoj razrasel na več kot pol tisoč strani. Pri obravnavi pojma »glasbena improvizacija« se nam namreč ponuja prostrano polje neraziskanega, ki se z obravnavo le še širi. Derek Bailey je bil tako primoran načrtno krčiti vsebino in ponujati zares bistveno in pomembno. Nekomu, ki je bil do nastanka knjige večino življenja tako ali drugače vpet v glasbeno (improvizacijsko) dogajanje, bi lahko očitali preveč oseben stik z obravnavanim predmetom in s tem popačeno predstavo improvizirane glasbe – obravnavati glasbeno dejavnost, katere temelje si postavil sam, postane obravnavanje samega sebe. In dobro vemo, da vsakdo izmed nas v ogledalu vidi le svojo najboljšo podobo. Na našo srečo Derek Bailey v pisanju ohranja hvalevredno distanco do obravnavanega in za nameček proti koncu knjige ponuja še poglavje »Pomisleki«, v katerem nam predstavi nekatera negativna stališča do svobodne improvizacije kontrabasista Gavina Bryarsa.Marko šetinc