Ali lahko sladke prigrizke kompenziramo s športom?

Stranka, po porodu, s prekomerno težo, sladkorno v nosečnosti in limfo, ki zastaja mi obrazloži, da je že od nekdaj ‘mahnjena’ na sladko, ampak tu ne vidi problema, saj vse kompenzira z aktivnim športom. To mi je vključijo vsaj en vprašaj in tri klicaje v glavi. Seveda, za nekatere je to logično. Hrana predstavlja (zgolj) vir kalorij, s športom pa kalorije pokurimo. Kolikor notri, toliko ven enačba. Včasih tudi slišim: “Jaz lahko jem čokolado, saj se itak ne zredim.” Tudi to je podoben način razmišljanja. Morda sem tudi sama tako razmišljala še predno sem se bolj podrobno začela ukvarjati z gibanjem, prehrano in delovanjem človeškega telesa. Verjetno večina ljudi tako razmišlja, kajne?

Kaj je dejansko posledica, ki jo moramo poznati zaradi lastnega zdravja?

Poglejmo nekaj načinov, kako zaužita hrana (in šport) vplivajo na naše telo in pustimo vidik števila kalorij za trenutek na strani:

- Metabolna (presnovna) fleksibilnost

Naše celice lahko koristijo kot gorivo glukozo (sladkor) ali ketone (maščobe). Kvalitetnejše gorivo so maščobe. Naši mitohondriji in tudi možganske celice ljubijo to vrsto goriva, ker ustvarja najmanj prostih radikalov. Vendar večina ljudi večino časa poganja svoje telo na sladkor. To ni zgolj zaradi tega, ker bi pojedli preveč sladkorja, ampak predvsem zaradi tega, ker vedno nekaj jemo in nikoli nismo lačni, da bi zagnali mehanizem ketonov. 

Še za časa naših prednikov je bilo naše telo sposobno preklapljati med eno vrsto metabolizma na drugega – torej, ko je zmanjkalo hrane, je telo takoj preklopilo na kurjenje maščob, dandanes pa se to ne zgodi več zlahka. Zato nastopi občutek lakote (kjer gre ponavadi bolj za lačno dušo in ego) in takoj si zagotovimo naslednji obrok ali prigrizek (žal so tudi smernice takšne). S tem vedno preskočimo možnost, da bi telo preklopilo oziroma treniralo menjavo vrste metabolizma in favoriziramo kurjenje glukoze (ali glikogena – zalog glukoze v jetrih in mišicah). To pa je žal tudi najljubši način prehranjevanja za rakave celice.

 Malce lakote občasno nam ne bo škodilo. Obstaja celo znanstveni izraz za to in sicer ‘hormeza’. Malce ‘neugodja’ za stimulacijo telesa, da se začne čistiti in reciklirati ter celo aktivirati lastne matične celice.

- Treniranje inzulinske odpornosti (Rezistence)

S tem ko imamo med obroki še prigrizke ali ker jemo veliko sladkega oziroma, ker jemo preveč, mora telo konstantno izločati inzulin. Inzulin je hormon, ki pomaga glukozi v celice (na cilj) oziroma poskrbi, da se le ta uskladišči (v obliki glikogena ali maščobe v jetrih), če je je preveč za trenutne potrebe. Sčasoma, z leti se veliko ljudem zgodi, da bodisi trebušna slinavka začne proizvajati premalo inzulina bodisi (ali celo oboje) da celice postajajo vedno bolj odporne na inzulin, ker je ta nenehno prisoten. Zato celice postanejo manj odzivne nanj. In ravno zato, ker je inzulina preveč (kot tudi sladkorja), se uskladiščene maščobe ne morejo porabiti in obremenijo jetra (‘zamaščena jetra’). (Inzulin je povezan le z anabolizmom – ne moremo shujšati.) To vodi v debelost in sladkorno bolezen tipa II ali celo tipa III, ki je povezan z Alzheimerjevo boleznijo. (Sladkorna pa vodi tudi v bolezni srca in ožilja ter VSE vnetne bolezni.) Prigrizki, ki vsebujejo umetni sladkor prav tako sprožajo inzulin (kar je še slabše, ker potem ni sladkorja, katerega bi ta inzulin uravnal). Tudi če gremo po prigrizku telovadit, ne bomo preprečili teh ‘izbruhov’ inzulina.

- Zapacana limfa (in lena jetra)

Če je črevo v stiski, so jetra v stiski, je žolčnik v stiski in je limfa v stiski. To so med seboj tesno povezani čistilni organi. Če odpadne snovi in strupi zastajajo v telesu, naše celice stradajo pri polni mizi!

Če jemo prigrizke, ki vsebujejo sladkor, gre polovico tega sladkorja direktno v jetra (v presnovo). Polovico klasičnega sladkorja (saharoza) sestavlja glukoza, polovico pa fruktoza. Glukoza gre lahko direktno v krvni obtok, fruktoza pa ne. Se pravi polovica zaužitega sladkorja se razporedi po celem telesu, medtem ko se celotni preostanek zgrne nad jetra! (Ampak to je še ‘dober’ scenarij. Namreč večino prigrizkov in sladkih pijač danes sestavlja cenejši visoko fruktozni koruzni sirup, ki ima še več fruktoze v svoji sestavi in še veliko bolj obremeni jetra, poleg tega pa zasvoji možgane!)

- Pomanjkanje žive, koristne hrane

S tem ko uživamo slabo hrano avtomatično zaužijemo manj prave, žive hrane. Recimo pravo biološko jabolko (neoprano) vsebuje na svoji površini cel raj dobrih bakterij – probiotikov, ki so deset tisočkrat bolj učinkoviti od kupljenih probiotikov, katerih večina ne preživi soočenja v želodcu.

- Direkten vpliv na možgane

Kako imajo slabi prigrizki direkten vpliv na možgane smo že pisali v članku Kako hrana vpliva na delovanje in razvoj možganov (tako pri odrasli kot pri še nerojenih in rojenih otrocih). Bistvo: Slaba hrana lahko dobesedno skrči naše možgane, vpliva na spomin na na (hiperaktivno, agresivnejše ali lenobno) vedenje. Hrana, ki jo jemo, celo oblikuje naše misli in vpliva na naše odločitve.

Šport (ki je stres za telo) oziroma preveč športa ali šport takoj po jedi sprošča adrenalin in adrenalin je glavni vzrok zmanjšanja sproščanja klorovodikove kisline v želodcu, kar pomeni, da slabše prebavljena (in ‘dezinficirana’) hrana prihaja v prebavni trakt. Tako pride do gnitje hrane v črevesju, pri čemer nastaja plin amonijak, ki povzroči napihnjenost, prebavne težave in tudi kronično dehidracijo. Iz črevesja lahko amonijak zaide v krvni obtok, čemur pravimo (v skladu z novimi teorijami) prepuščanje amonijaka (v skladu z obstoječimi) pa sindrom prepustnega črevesja.

Torej.. tako kot ne moremo kajenja cigaret izničiti z inhalacijami rožmarina in sivke tudi prekomernega najedanja ali konzumiranja slabe hrane, češ saj jo bom pokuril, ne moremo kompenzirati z dodatno telovadbo.

To bi bilo resnično morda z vidika enačbe kalorij, ampak hrana ni zgolj seštevek kalorij. Nič ni hudega, če to kdaj storimo (se več gibamo, ker smo grešili s hrano), saj gibanja je po navadi premalo. Je pa dobro, da se zavedamo vseh razsežnosti slabe prehrane, ne samo odvečnih (praznih) kalorij.

Prav tako ne moremo kompenzirati slabe hrane s prehranskimi dodatki ali prehranskimi bližnjicami v obliki samooklicanih zdravih napitkov iz praškov, ki nam nadomestijo obrok ali dva. Že več let mi večkrat ‘pade v oči’’ delovanje tovrstnih samooklicanih strokovnjakov za prehrano oziroma ‘life coachov’, ki ljudi vneto prepričujejo, da je to zdrav (in preprost) način življenja. Promovirajo pa mrtvo hrano, brez življenja, brez živih organizmov za svoj zaslužek.

Zaključek

Kako naj torej postopamo z ‘dobrimi’ prigrizki? Odgovor je v ravnovesju. Živimo namreč v hitrem in umetnem svetu in verjamem, da je težko z vsakim obrokom zagotoviti zdravo, biološko živo hrano ter jo nato še obdelati, da je užitna in okusna. Lahko pa naredimo vsaj nekaj korakov bližje k temu:

• Lahko jemo manj obrokov na dan.
• Lahko si (nekajkrat tedensko) omislimo prehransko okno oziroma čas (ki vključuje tudi spanje), ko ne jemo in traja vsaj 12 ur
• Lahko pojemo več slastnega sadja za sladico kot je mango, fige, dateljni, banane in to brez slabe vesti.
• Lahko se začnemo spraševati, zakaj nam ta vrsta hrane toliko pomeni? Morda nam primanjkuje dopamina, serotonina in oksitocin, ki ga lahko nadoknadimo tudi z objemanjem, smejanjem itn.

In še nekaj.. Nekateri ljudje imajo navado zvečer namakati piškote/napolitanke v mleko (tudi to preverjeno slišano od strank). To je resnično zelo škodljiva navada! Prazen sladkor + nasičene maščobe so ubijalec črevesja, jeter in možganov!

- Alja Malis, Ustanoviteljica https://www.vadbenaklinika.si/, certificirana osebna trenerka NCSF, AFP, FMS, DNS specializirana za gibanje in dihanje