Ali ostajamo »enaki« skozi čas? In kako odgovor na to vpliva na našo prihodnost?

Zamislite si, da ste se odločili za nekaj let vzeti dopust od svojega dosedanjega življenja, si kupiti ladjo in prejadrati svet (pravijo, da sta najsrečnejša dneva v življenju lastnikov ladje dan, ko jo kupijo, in dan, ko jo prodajo, vendar se za to krajšo vajo pretvarjajmo, da ste sanjali o njej). Ker veste, da vas na poti čaka močan veter, in ker imate zelo radi besedne igre, ste sklenili svojo novo ladjo poimenovati Vrteča se popotnica. S svojo pravkar kupljeno jahto (če boste že kupili ladjo, je treba kupiti čisto pravo) boste izpluli od obale na severu Evrope, odpotovali proti zahodu, prečkali Atlantik in se prvič ustavili na enem od karibskih otokov – recimo na Arubi.

Je to še vedno ista ladja ali pa je popolnoma drugačna?

Med plovbo divja nekaj neviht. Ob prihodu na Arubo opazite, da se je eno od jader na dolgi poti malo raztrgalo. A ni problema. Zamenjate ga z novim in zaplujete skozi Panamski prekop proti Francoski Polineziji, kjer pa opazite, da nekaj podnic poka in je treba zamenjati tudi te.

Žal se vam med potovanjem vedno znova ponavlja ista zgodba. Ko se tri leta kasneje varno vrnete na sever Evrope, ste zamenjali že vse dele jahte, od jadra do podnic. Ja, tudi trup ste zamenjali. Če vam to zveni noro, ne pozabite, da ste si predstavljali, kako ste pustili službo in odpotovali okoli sveta, kar je že samo po sebi noro. Vendar se postavlja veliko vprašanje:

ali je po treh letih jadranja in zamenjavi vseh delov vaša Vrteča se popotnica še vedno ista ladja ali pa je popolnoma drugačna?

Filozofsko vprašanje, ki so si ga postavljali že stari Grki

Dr. Hershfield, avtor svetovne uspešnice Vaš bodoči jaz, pravi, da tega ni vprašal prvi. Plutarh je že pred več stoletji razpravljal o takšnih vprašanjih v svoji zgodbi o Tezeju, grškem junaku in ustanovitelju Aten, ki naj bi na svojih popotovanjih pokončal več pošasti – najslavnejši je bil Minotaver. A je bolj kot po svojih herojskih podvigih zaslovel po svoji jadrnici.

Ko se je s Krete vrnil v Atene, so Atenci v njegovo čast ohranili njegovo ladjo v zalivu. Ko je katera od desk zgnila, so jo zamenjali z drugo, da je spomenik Tezeju ostal. V več stoletjih so zagotovo zamenjali celotno plovilo.

Tezejeva ladja se je med antičnimi filozofi zasidrala kot prepir, ki mu ni bilo ne konca ne kraja. Zamislite si, kako so pozno v noč posedali, srkali vino in se ob ladji prepirali o ideji sprememb. Nekateri so vztrajali, da je ladja kljub temu, da so medtem že zamenjali vse njene dele, še vedno enaka, medtem ko so drugi zagovarjali stališče, da ne more biti.

Toda: če želimo izbrskati odgovor na zgornje vprašanje, bo koristno narediti korak nazaj in se vprašati: zaradi česa je ladja – ladja? Če vprašam natančneje:

koliko delov nas se mora spremeniti, da postanemo nekdo drug?

Ste danes enak človek, kot ste bili pri osmih letih?

Najboljši odgovor na to vprašanje je: odvisno, kako to vprašaš. Na to lahko gledamo tudi takole: če ste bili najbolj sramežljiv najstnik v svojem razredu, je precej verjetno, da ste tudi danes med bolj zadržanimi v družbi svojih odraslih prijateljev.

Zamislite si, da želite staviti, da bo najstnik, ki je zelo družaben v družbi vrstnikov, zelo družaben tudi kasneje med svojimi odraslimi prijatelji. Verjetnost, da bo res tako, je približno šestdesetodstotna. Bolje kot naključno metanje kocke, a vseeno ne bi mogli zagotovo dobiti stave, da se bo to zgodilo.

Naše izkušnje močno vplivajo na osebo, kakršna postanemo, zato ne moremo biti prepričani, da bomo kot odrasli podobni sebi v najstniških letih.

Do neke mere ste stabilni v odnosu do drugih ljudi, vendar glede na najpomembnejše osebnostne lastnosti še vedno lahko zrastete.

Večina ljudi denimo sčasoma postane bolj vestna in čustveno trdna. Vendar so med ljudmi velike razlike: nekateri se zelo spremenijo, drugi pa manj.

To seveda ne pomeni, da se vsi v obdobju od najstništva do šestdesetega rojstnega dne spremenimo v drugačne ljudi. Poznamo pet temeljnih osebnostnih lastnosti – odprtost za nove izkušnje, vestnost, priljudnost, ekstravertiranost in nevrotičnost. V enem desetletju se pokaže, da se pri ljudeh ena od njih zelo spremeni.

To pa ni kar tako – ena pomembna osebnostna lastnost se spremeni v desetih letih! Vendar štiri od petih temeljnih osebnostnih lastnosti ostanejo tako rekoč enake. Očitno kot vzorec slavi zmago kontinuiteta.

Torej na vprašanje, ali s časom ostajamo enaka oseba, ni preprosto odgovoriti. V nekaterih pogledih ostanemo enaki, v drugih pa ne. Če se vrnemo k metafori o jahti – morda zamenjamo jadra ali lak, a podnice ostanejo iste. Ali pa namestimo nove podnice, obdržimo pa prvotni jambor.

Nismo popolnoma nova ladja, a zagotovo nismo več enaka ladja.

Neizogibne spremembe, ki vas čakajo v prihodnosti, s seboj prinašajo dokaj praktičen nabor vprašanj. Glede na to, da se bomo spremenili – in to nepričakovano –, kaj določa, kako bodo spremembe vplivale na naše dojemanje kontinuitete pri sebi?

Zakaj je naše dojemanje kontinuitete pomembno?

Ker močno vpliva na naše vedenje.

Če se nam Vrteča se popotnica še vedno zdi naša, bomo z njo lepše ravnali.

Vsakič, ko bo treba, bomo zamenjali njene dele, morda bomo celo vložili denar v nadgradnjo ladje. Če pa bomo začeli nanjo gledati kot na drugačno ladjo – kot na stroj, na katerega nismo pretirano navezani oziroma s katerim nas ne druži veliko skupne zgodovine –, bomo z njo začeli ravnati enako kot z zadnjim avtomobilom, ki smo ga najeli za družinske počitnice.

Ista logika velja tudi za našo identiteto.  Če vaš sedanji jaz veže močna vez z vašim bodočim jazom – čeprav ste vi v sedanjosti drugačni od sebe v preteklosti, v prihodnosti pa boste drugačni kot danes –, se boste bolj verjetno potrudili in se izboljšali.

Več o tem, kako lahko poskrbite za boljši jutri že danes, pa odkrijte v knjižni uspešnici Vaš bodoči jaz.