Asya Širovnik Moškon: »Za Dušo obstaja samo ena pot, ki jo je vredno prehoditi, in to je pot, ki vodi do Božanskega«

Način, kako dojemamo Višjo Silo, oziroma izraz božanskega principa je izjemno pomemben. Vsak od nas si je na podlagi preteklih izkušenj tega, kako so nam božanski princip razložili ali kako smo ga doživeli, ustvaril svojo podobo o tem, kaj Božansko je.

Iluzija ločenosti od Božanskega

Skozi okno našega razumevanja in interpretacije pristopamo k Božanskemu ali pa se mu na podlagi našega dojemanja celo izogibamo; takrat beseda Bog sproži v našem telesu odpor. Naše doživljanje Boga namreč izhaja iz temeljnega prepričanja o tem, kakšen mislimo, da Bog pravzaprav je.

Asya pravi, da je imela priložnost delati z ljudmi, ki so v preteklosti doživeli oddaljevanje od božanske Ljubezni in Svetlobe, kajti nekje na njihovi poti jih je nekdo prepričal o tem, kako naj bi deloval Bog. Morda jih je nekdo kaznoval in govoril, da je to od boga ali da niso vredni v očeh boga. Morda jih je nekdo prepričal, da samo on pozna boga, in vsakič, ko naj bi naredili »napako«, jim je grozil ali jih kaznoval v njegovem imenu.

In tako se zgodi, da ti ljudje nočejo imeti nič več z besedo Bog. Nekoč je terapevtsko delala s prijetnim psihiatrom iz tujine; ko je samo omenila besedo Bog, se je ves stresel. »Previdno s to besedo,« ji je dejal. V trenutku je razumela, da ima odpor do Boga. Spoštljivo je nadaljevala delo z njim, hkrati pa je ob prvi priložnosti, ko sva se pogovarjala o možnosti čudežev, previdno vprašala, ali verjame v kaj večjega od nas. Dejal je, da »Sila« zagotovo obstaja in da vsekakor lahko uporabim to besedo namesto besede Bog. Večkrat je srečevala podobne ljudi in prisluhnila njihovim zgodbam.

Tako je Asya nekega dne razumela, kako zelo pomembno je, da si povrnemo besedo Bog.

Božansko je koncept, star toliko, kot je stara človeška zavest

Božansko pomeni več kot samo Silo, Moč ali Ljubezen, in zato, ker Duše potujemo skozi prostor in čas, da bi se približale Božanskosti in se nekega dne združile s svojim Virom.

Asya je na svojo radost doživela, da ko posamezniki spoznajo, da je Božansko večna ljubezen, da ne kaznuje, da ne ocenjuje in da ni tukaj, da bi nas preganjalo s slabimi občutki, spremenijo svoj odnos do Božanskega, s tem pa se zacelijo najgloblje rane, ki izhajajo iz naše ločenosti od Njega/Nje. 

Ko v sebi spremenimo doživljanje besede Bog, si povrnemo izvorno pravico in povezanost z Božansko Silo.

Ponovno postanemo del celostnega univerzuma.

Za Dušo je ločenost od Božanskega izjemno boleča

V svojem bistvu je prav ta ločenost izvor ljudske travme. Metafizično lahko to odtujenost poimenujemo tudi »izvirni greh«. Pri tem ne gre za to, da smo naredili nekaj narobe in izgubili povezavo z Božanskim, temveč za to, da se je nam zgodilo nekaj »narobe«, nekaj, kar je tako travmatično, da smo se v bolečini »ločili« od Vira oziroma Božanskega.

Ta razklanost, odtujenost in osamitev od Božanskega je hkrati ločitev od Božanske Ljubezni, Božanske Milosti, Božanske Modrosti, Božanske Nežnosti, Božanske Varnosti, Božanskega Obilja, Božanskega Zdravja in tako naprej. Izgubili smo svoje lastno zavedanje Božanskosti in namesto tega padli v mayo (iluzijo), v kateri se dojemamo kot nevredne Božanske Milosti in Ljubezni.

V tej odrezanosti čutimo osamljenost in globoko v našem bitju se ustvari »prepad« med našo resnično naravo ter »grešnim« dojemanjem sebe. V tem stanju iščemo zunanje potrditve, da ni tako. Nenehno in na vse načine se trudimo ustvariti zunanje okoliščine, ki bi zapolnile občutek pomanjkanja, ki je nastal ob tem prepadu.

Ko smo povezani z Božanskim, je vsega na pretek

Vse je pretočno, vsega je v izobilju in vse je v naravnem stanju. Počutimo se srečne, globoko ljubljene s strani življenja, polne zaupanja v jutrišnji dan in zmožni smo živeti polnost danega trenutka.

Božansko torej ni nekaj, kar je ločeno od človeka ali narave, zato mnogi mistiki govorijo o »organski božanskosti«. S tem imajo v mislih, da je Božansko vse in povsod. Božansko najdemo v naravi, rekah, gorah, pticah, zemlji in seveda na nebu ter skozi vse vesolje, prav tako pa tudi v središču svojega bitja.

Ko torej globlje razčlenimo Božanskost v nas samih, ugotovimo, da je v naši temeljni naravi,

ki je esenca našega bitja, popolna zavest o tem, da smo del Božanskega.

Najpomembnejše izročilo našega obstoja je ravno v tej povezanosti z vsenavzočo Božanskostjo.

Kot otrok, ki je povezan z materjo prek popkovine, smo neločljivo in za vedno povezani z Božanskim. Utelešamo se v tuzemsko življenje in vstopamo vanj v tej zavesti in s tem zavedanjem. Toda ob vsaki »travmatični« izkušnji izgubimo občutek te povezanosti. 

Travmatično izkušnjo smo lahko doživeli že v prenatalnem obdobju, torej že pred rojstvom. Takrat smo bili neločljivo povezani z materjo in naše živčevje je doživljalo stres, če je bila v stresu ona. Izguba izvorne povezanosti se je lahko zgodila tudi kasneje, ob ali po porodu oziroma v zgodnjem otroštvu. Izkušnja travme in osamitve nas loči od naše izvorne narave in od zavesti o tem, da pripadamo in da smo vredni dobrega. 

Izguba tega notranjega občutka povezanosti, ljubezni in varnosti nas osami v brezizhoden občutek ločenosti,

za katerega bi si Asya upala trditi, da metafizično pooseblja »izvirni greh«.

Bolj ko smo oddaljeni od svoje esence in povezave z Božansko Zavestjo (ki je še vedno v nas samih, le da je sedaj med tistim, kar jaz mislim, da sem (samopercepcijo), in tistim, kar sem, velik prepad), težje se gibljemo skozi življenje. Namesto božanske ljubezni čutimo strah; počutimo se same, osamljene in nemočne.

Lahko bi torej dejali, da je ena najmočnejših in najbolj celostnih poti vračanja k sebi v tem, da se spoprimemo s svojimi najglobljimi prepričanji o nas samih, s svojimi travmatskimi zapisi, izgubami in strahovi, ki so nastali kot posledica bolečih izkušenj, v katerih smo bili »izgnani iz rajskega vrta svoje Duše«.

S tem ko se vračamo k sebi, se vračamo k Božanskemu

V iskanju Božanskega skozi notranje procese ozaveščanja in osvobajanja celimo sebe na vseh ravneh svoje zavesti in telesa ter se vračamo v dimenzijo rajskosti, ki jo je Asya v svoji prvi knjigi Kdo ustvarja mojo realnost? Poimenovala Peta dimenzija. Kajti pri tem gre predvsem za dimenzijo zavesti, ki je celostna, povezana, koherentna, modra, ljubeča in eno z Božanskim.

Ko se ponovno povežemo z Božansko Modrostjo in Ljubeznijo, se zaceli naše življenje in s tem naše telo, duh, um ter zavest.

Za Dušo obstaja samo ena pot, ki jo je vredno prehoditi, in to je pot, ki vodi do Božanskega.

Več o tem, kako se podati na pot Duše, pa preberite v slovenski uspešnici Nevidna Sila Duhovnega Preboja.