Bolezen kot proces

Rak ni nič bolj bolezen celic, 

kot je prometni zamašek bolezen avtomobilov. 

Doživljenjska raziskava našega notranjega motorja 

ne bo nikomur pomagala razumeti težave v našem prometu.  

Prometni zamašek je posledica napake normalnih odnosov med potujočimi avtomobili in okoljem 

in se lahko zgodi ne glede na to ali sam avtomobil deluje normalno ali ne.  

Avtor: Sir DavidSmithers, Lancet, 1962 iz knjige Navidezna normalnost

Bolezen ni kot stvar, pravita Dr. Gabor Maté in Daniel Maté v svoji knjigi Navidezna normalnost. Je pretok energije; je tok katerega evolucija ali deevolucije, ki nastane, kadar nismo zavestni in povezani s sabo.  V teh primerih travma v bistvu uničuje naše življenje. Pripravljenost sprejeti bolezen ne kot stvar ali zunanjega sovražnika, ampak kot združitev celotnega življenja – sedanjosti, preteklosti in prihodnosti – nas lahko odpre temu, da bolezen sprejmemo kot učiteljico. 

Običajno gledamo na bolezen kot sovražnika, proti kateremu se bojujemo. Tudi naslovi pogosto pišejo, da se je nekdo boril z rakom, in govorimo si, da bomo enkrat premagali in izbrisali rakava obolenja. Na spletu se pojavlja tudi gibanje #fuckcancer. Morda so te vojne metafore privlačne, ker njihova energija odseva naše notranje občutke jeze in obupa. 

Še pogostejše kot primerjava z bojem pa je istovetenje z boleznijo. Jaz imam raka. Ona ima multiplo sklerozo. Moj nečak ima ADHD. Jaz imam televizijo z ravnim ekranom. Tukaj je moje življenje in tam čez je bolezen, ki posega vanj. V tej perspektivi bolezen obstaja neodvisno od osebe. 

Knjiga Navidezna normalnost vabi bralca v novo perspektivo. 

Bolezen kot neravnovesje celotnega organizma

Kaj če bi gledali na bolezen kot neravnovesje celotnega organizma, in ne samo skupek molekul, celic ali organov, ki imajo patologijo? Na bolezen lahko gledamo kot na proces, ki je povezan z osebno zgodovino, v okviru kulture, v kateri živimo. Ampak če je bolezen manifestacija našega življenja, potem imamo tudi možnost, da iščemo novo razumevanje, postavljamo nova vprašanja in morda sprejemamo nove odločitve. 

Raziskovalec Steve Cole pravi, da je bolezen dolgoročen fiziološki proces, ki poteka v našem telesu; kako živimo, vpliva na to, kako hitro doseže klinično raven. Bolj ko razumemo bolezen, manj je jasno, kdaj imamo bolezen in kdaj ne. Mit o normalnosti je morda ta, kdaj smo bolni in kdaj smo dobro. Dr. Gabor Maté deli zapis avtorja, ki pravi, da je zbolel postopno, nato pa kar naenkrat. Nenaden stres le odpre manifestacijo bolezni v polni obliki. Bralec knjige Navidezne normalnosti dobi med branjem dovolj možnosti za samorefleksijo svojega procesa. 

Zdravnica, ki je pozdravila sebe

Lisa Rankin piše, da so zdravniki mojstri potlačevanja čustev. Zdravniki ne smejo jokati, ko žalujejo ali ko jih nekdo čustveno prizadene. Lisa pravi, da je bila vse življenje stereotipno »pridno« dekle: veliko je dosegla, bila je najboljša v razredu, potiskala je svoj talent in intelekt – ne zato, da bi zadovoljila sebe, ampak da bi jo sprejeli drugi. Neizprosen pritisk se je manifestiral v njenem zdravstvenem stanju. Morala je popustiti. 

Večina naših napetosti in frustracij 

prihaja iz kompulzivne potrebe, 

da delujemo kot nekdo, ki nismo.

Janos Selye, The Stress of Life, iz knjige Navidezna normalnost

Ko se bojimo razočarati druge

Anita Moorjani je povedala, da je bila pred rakom oseba, ki se je bala razočarati druge. Bila je ustrežljiva, izgubila se je v tem, da je ustregla drugim. Izčrpala se je. Ni zmogla reči ne, bila je reševalka za vse. Celo ko je imela raka, si ni dovolila biti to, kar je. Prepričana je, da je kompulzivno potlačevanje lastnih potreb privedlo do njene bolezni. 

Kljub mnogim primerom, ki jih navajata Dr. Gabor Maté in Daniel Maté o povezavi med duševnim stanjem in telesnimi boleznimi, se zavedata, da je trenutno to mit, saj so dokazi v najboljšem primeru duhovite zgodbe. Glavna ovira pri sprejemanju teh zgodb je, da se pojavi občutek krivde za lastno bolezen namesto samosprejemanja in odpuščanja sebi. 

Da so nekatere značilnosti osebnosti povezane z večjim tveganjem za bolezni, ni nič novega. V knjigi nam avtorja postrežeta z veliko informacijami. Vzkipljivi ljudje imajo pogosteje srčne bolezni; težave z žolčem imajo godrnjavi ljudje. Po tradicionalni kitajski medicini so jetra kot izvor žolča povezana z jezo, zagrenjenostjo in zamerami. K angini pektoris so bolj nagnjeni trdoživi, ambiciozni ljudje, ki so vedno v pogonu. Zelo prijazni ljudje, ki vedno dajejo potrebe in želje drugih pred svoje, imajo večjo možnost za razvoj raka. Zakaj? Avtorja pravita, da potlačitev razoroži našo zmožnost, da se zaščitimo pred stresom. Morda se tega niti ne zavedamo. Toda kako naj se zaščitimo pred dolgoročnimi posledicami stresa, če sploh ne vemo, da smo pod stresom? 

Dr. Gabor Maté in Daniel Maté spišeta seznam osebnih lastnosti, ki so značilne za ljudi s kroničnimi boleznimi:

- Samodejna in kompulzivna skrb za čustvene potrebe drugih, medtem ko oseba ne upošteva svojih čustvenih potreb.

- Togo poistovetenje sebe z družbenimi vlogami, dolžnostmi in odgovornostmi.

- Preveč se ženejo, usmerjeni so na zunanjo večopravilnost in visoko odgovornost, ki temelji na prepričanju, da naš obstoj opredeljujejo to, kar delamo in dajemo. 

- Potlačitev zdrave, zaščitne agresije in jeze. 

- Delovanje in ponotranjenje dveh prepričanj: Odgovoren sem za to, kako se počutijo drugi ljudje. Nikoli ne smem nikogar razočarati. 

Te lastnosti niso zavestna odločitev. Nihče se zjutraj ne zbudi in se odloči, da bo danes dal potrebe drugih ljudi pred svoje. Vsi se rodimo kot dojenčki in noben dojenček ne razmišlja: »Hm, danes ne bom jokal … Dvakrat bom premislil, ali bom jokal, ker bo mogoče komu neprijetno ob tem.«

Te navade nekaterih ljudi so le preživitveni mehanizmi, načini, kako je oseba ohranila nekaj nujnega in zaščitnega. 

Zakaj so te značilnosti pogosto spregledane pri bolnih ljudeh? Ker gre za normaliziran vzorec obnašanja. So celo občudovane lastnosti posameznikov, ker jih z lahkoto zamenjamo z zdravimi analogi: sočutjem, častjo, marljivostjo, ljubeznivostjo, prijaznostjo, velikodušnostjo, zmernostjo, zavestnostjo in drugimi. 

Preživitveni mehanizem ali vrlina?

Vendar pri teh zdravih lastnostih nikjer ne piše in nič ne namiguje, da bi za doseganje teh vrlin morali zatreti ali potlačiti svoje potrebe. Lahko občudujemo tiste, ki so to zmožni narediti v času krize, vendar je to možno le v časovno omejenem času in s polnim zavedanjem tveganja, ki ga s tem prevzemamo. 

Zdravo ego nam pri tem pomaga, da imamo stabilno identiteto, samospoštovanje, zmožnost dobrega odločanja in delovni spomin – zato je ključni element za uspešnega človeka. 

Navidezna normalnost

Knjiga Navidezna normalnost je celovit pregled znanja, ki je trenutno na voljo o travmi v družini in družbi ter o njenem vplivu na bolezni in zdravljenje. Avtorja odlično prepletata čustvene zgodbe z znanstvenim ozadjem in statističnimi podatki. Znanje je namreč že dolgo na voljo; morda ga samo še nismo znali integrirati. Da bi nam to uspelo, nam dr. Gabor Maté in Daniel Maté podata tudi konkretne vaje ter vrednote, ki nas bodo podprle na naši poti. 

Doris Polak Kuder,

magistra farmacije in psihoterapevtska coachinja po metodi dr. Gaborja Matéja, https://kozarcekhvaleznosti.si/.