Če poznamo 10 zakonov, ki vladajo našemu umu, lahko obvladamo sebe in okoliščine

Pred leti sem se odločila, da ko pride moj čas in bom pripravljena na prehod iz tega 3D sveta nazaj v energijski podatomski svet, bi rada, da me pospremi tale misel: “ŽIVELA SEM IN NI MI ŽAL!” Ampak pri tem nočem polovičarstva, hočem, da to na polno zavpije in iskreno čuti moje srce.

Kmalu sem ugotovila, da, če želim uresničiti ta cilj, moram dobesedno postati MOJSTRICA UMA IN ZMAGOVALKA OKOLIŠČIN.

Kajti ko sem začela razmišljati, kaj konkretno bi to pomenilo, sem ugotovila, da bi potemtakem morala uresničiti cilje, ki si jih dolgo želim (a se jih hkrati tudi bojim). In hitro mi je postalo jasno, da bi morala prej izpolnjevati nekaj ključnih pogojev:

1. naučiti se ohraniti umirjenost, ne glede na krute, napete ali izzivalne okoliščine;
2. dokončno premagati negativen notranji glas, ki nas tako rad sabotira;
3. premagati svoje največje odvisnosti;
4. sprejeti sebe v celoti, z vsemi svojimi slabostmi in omejitvami.
    

Torej ključna dilema, ki se mi je ob tem pojavila, je bila:

Ali želim, da še naprej moj um vodi mene ali da jaz prevzamem vodstvo svojega uma?

In ali naj dopustim da moj um dela proti meni ali naj ga usmerim, da bo delal zame?

Ko takole razmišljam, ni nobene dileme - seveda si želim, da jaz vodim svoj um in da moj um dela za mene! In mislim si tudi, da nisem edina.

A hkrati vsi vemo kako zahteven je ta izziv. Kot se je izkazalo, se misija zdi nemogoča le dokler ne vemo, kako deluje naš um oziroma kakšni zakoni mu vladajo.

Zato sem se odločila, da se naučim kako uporabiti svoj um in ga naučiti, da me nauči uporabiti moj um na drugačen način. Na način, ki mu bo omogočil bolj optimalno delovanje.

Zakaj je to pomembno:

Če poznamo temeljne principe delovanja našega uma, ga lahko ukrotimo, obvladamo. Ker le če ga ukrotimo in obvladamo, lahko razširimo svoje zmožnosti za doseganje želenih ciljev.

Doseganje svojih ciljev, pa nam prinese največje zadovoljstvo v življenju. In obratno - največji vir nezadovoljstva je stagnacija ali nazadovanje.

Kar pa se začne dogajati, če se ne premikamo naprej v pravo smer. V življenju ne moremo stati na mestu. Saj vemo, da tudi na kolesu ne moremo držati ravnotežja, če stojimo na mestu.

Mogoče nam lahko pomaga če za boljše razumevanje za primerjavo vzamemo telefon.

Pa si za hip predstavljajmo, da smo stari 80 let (kot naše babice) in si želimo poslati SMS svojemu sinu ali hčeri. Vsi dobro vemo, kaj se zgodi. Babica začne pritiskati na tipke, dokler se ji vse skupaj ne zatakne ali ugasne ali se začne prikazovati nekaj, kar noče in še manj razume. Seveda babica se ustraši ali zažene paniko in že mora priti nekdo, ki ji zadevo reši in jo pravilno usmeri (do prihodnjič).

Če bi babica poznala osnovna pravila, kako telefon deluje, se ji doseganje cilja ne bi zapletlo - ali vsaj manjkrat ali pa bi celo znala sama rešiti.

A v primeru našega uma je še bolj pomembno, da ga znamo ustrezno upravljati, saj je paradoks v tem, da se mora naš um naučiti upravljati samega sebe. To je kot da bi moral telefon upravljati samega sebe.

To je v primeru uma mogoče

in lahko postane zelo preprosto,

ko poznamo pravila igre.

Saj vemo, da na silo ne gre nič, četudi telefon vržemo ob tla ali če se z glavo zaletavamo v zid, se ne bo rešilo.

Čas je, da se v dobi prihajajoče umetne inteligence spoznamo s svojim lastnim umom, ga naštudiramo in se natreniramo, da ga bomo znali obvladovati.

10 ZAKONITOSTI DELOVANJA UMA:

• 1. Naš um nas vedno vodi stran od bolečine in v smeri užtkov

Najpomembnejša naloga našega uma je, da nas vzdržuje pri življenju. Zato nenehno skrbi, da smo usmerjeni ne le v varne izkšnje temveč tudi v takšne, v katerih uživamo in se izogibamo neugodju. A pri tem je pomembno, da smo pozorni na past, saj do nekaterih užitkov lahko pridemo šele preko premagovanja napora, ki lahko predstavlja nekaj neprijetnega, kar naš um dojema kot 'bolečino' ali neugodje. Zato rečemo, da moramo včasih tudi skozi določeno koristno 'bolečino', da bi dosegli dolgoročnejši užitek, ki je tudi večji od kratkoročnega. 

• 2. Mislimo, kot se počutimo, počutimo se, kot mislimo

Naš um se z mislimi, občutki in delovanjem vrti v začaranem krogu. Možgani vplivajo na telo, a hkrati ves čas opazujejo, kako se telo počuti. Če začnemo misliti negativne misli, se v možganih ustvari biokemična reakcija. Možgani telesu pošljejo specifične kemične signale, ki so prenašalec misli. Ko telo dobi ta kemična sporočila od možganov, takoj ustvari ustrezen nabor reakcij, ki so skladne s tem, kar mislimo. Telo tako možganom nazaj pošlje potrditvena sporočila, ki okrepijo možgane, da se počutimo točno tako, kot razmišljamo. Kadar se znajdemo v negativnem začaranem krogu, moramo ta krog zavestno prekiniti in izkoristiti zakone, ki sledijo v nadaljevanju, v svoj prid.

• 3. Ponavljajoče se misli in čustva postanejo podzavesten spomin

Naši možgani najraje vedno znova vklapljajo znane, utrjene in ustaljene živčne povezave, saj ima naš um rad domačnost. To pomeni, da naši možgani zelo radi vrtijo iste misli, ki sprožajo iste občutke. Ko se to dovolj dolgo ponavlja, te misli postanejo spomin, ki ustvarja določene občutke ali čustva. To pa se vsidra v podzavest in deluje kot avtopilot, ki prevzame krmilo in nas nenehno drži v programu teh občutkov in misli. Ta program pa lahko izklopimo le tako, da 'vdremo' v naš podzavestni um, zbrišemo obstoječe spomine in implementiramo nove. A za to moramo vedeti, kakšne so zakonitosti zavestnega in podzavestnega uma.

• 4. Zavestni in podzavestni um vodijo različne zakonitosti

Naši možgani nekje med sedmim in dvanajstim letom razvijejo analitični ali kritični um, ki igra vlogo pregrade med zavestjo in podzavestjo. Zavestni um je analitični um in predstavlja sedež logike in razuma. Le okoli pet odstotkov uma je zavestnega.

Podzavest pa predstavlja vse izkušnje, informacije in čustva, ki smo jih za časa svojega življenja pridobili. Vključno s pozitivnimi in negativnimi identifikacijami, asociacijami, ki oblikujejo naše navade in vedenja. Podzavest sestavljajo fizični in mentalni procesi, ki se odvijajo izven našega zavedanja v avtonomnem živčnem sistemu. Če je dogodek ali izkušnja premočen in travmatičen, da bi ga lahko sprocesirali, prebavili in si ga ustrezno interpretirali, se zapeče in izolira v podzavesti kot paket, vključno z vsemi čutnimi spomini. Kasneje ga lahko ponovno aktivira en sam dražljaj.

To pomeni, da se le 5 odstotkov zavestnega uma bori proti 95 odstotkom podzavestnega uma. Beseda bori je na mestu, ker so v podzavestnem umu shranjeni tudi številni neprostovoljno naloženi programi, na podlagi našega preživetvenega mehanizma posnemanja (določenih čustev, ki so bila morda pretežno negativna, ali negativnih navad) in okrepljeni z mehanizmom nagrajevanja in pogojnega refleksa s strani okolice, ki nas je vzgajala.

• 5. Kar um pričakuje, si prizadeva uresničiti

Naš um vedno uresničuje, kar misli, da želimo uresničiti. Pri tem sklepa, da je to, kar mu najpogosteje predvarjamo (misli, predstave in občutke), to, kar želimo uresničiti. Poenotene misli (besede), slike in občutki so namreč jezik za sporazumevanje z našim umom. Zato si tudi sam začne prizadevati, da nas podzavest začne usmerjati, da tudi v fizičnem 3D svetu doživimo še več takšnih izkušenj. To je odlična informacija, ki nam omogoča, da vanj načrtno vnesemo bolj opolnomočujoče in pozitivne ideje, ki jih lahko redno treniramo in preigravamo. Sčasoma bodo postale resničnost.

• 6. Naš um enako resno obravnava našo domišljijo kot dogajanje v realnosti

Ker naši možgani z enako resnostjo obravnavajo našo domišljijo kot dogajanje v zunanji realnosti (fizičnem svetu), je to priložnost, da zavestno s pomočjo vizualizacije v umu utrjujemo nova prepričanja, ki nam sprožajo pozitivne občutke. Vizualizacija je zelo pomembna, saj si lahko predvajamo tudi pozitivne izkušnje, ki jih želimo doživeti in nove navade, ki jih želimo osvojiti. Zato velja, da je domišljija močnejša od znanja, in zato je takšen mentalni trening zelo pomemben za pozitivno realizacijo sebe in aktivacijo naših notranjih rezerv.

• 7. Možgani interpretirajo dogodke z uporabo besed

Besede, ki jih običajno uporabljamo, ko razmišljamo (in nato izražamo te misli), oblikujejo, kako dojemamo svet. Zato lahko to izkoristimo v svoj prid, da določenim negativnim dogodkom spremenimo naboj v bolj pozitivnega. To nam omogoči, da se znebimo ujetništva, ki bi ga nad nami sicer izvajale določene slabe izkušnje ali prepričanja in sprostimo dostop do svojih notranjih rezerv.

• 8. V bitki med čustvi in razumom, zmagajo čustva

Čeprav v sodobni družbi oholo poveličujemo razum nad čustvi, pa nas poznavanje zakonitosti našega uma kruto prizemlji. Kajti v bitki s podzavestnim umom, katerega služabnik ostanemo, dokler stvari ne ozavestimo in vzamemo v svoje roke, bodo vedno prevladala čustva. Zato ni dovolj, če bomo želeli reprogramirati svoj um zgolj skozi razum, logiko in besede. Ko bomo slednje uskladili tudi z želenim čustvenim nabojem, šele takrat bomo v podzavest 'zapekli' nov, bolj opolnomočujoč program. Šele takrat bodo v našem življenju prevladovale večinoma pozitivne in prijetne izkušnje.

• 9. Samorefleksija lahko prekine začaranega krog

Velika sreča je, da možgane lahko spreminjamo sami, ko se začnemo samoopazovati in samoozaveščati. To nam omogoča, da lahko zaznamo lastne vzorce delovanja, razmišljanja in čustvovanja. Nato se lahko odločimo, da prekinemo obstoječ začaran krog, ki nas je začel dušiti, in skreiramo nove, naprednejše in lepše izkušnje.

• 10. Zrcalni nevron ne pozna razlike med njim in drugimi

Ena od 'tovarniških' nastavitev našega uma je tudi, da se uči s posnemanjem. Zrcalni nevroni namreč posnemajo vedenje in miselne procese drugih ter se tako učijo. Zato je tudi tako zelo pomembno, s kakšnimi ljudmi smo obkroženi. Pametno je, da se obkrožimo z ljudmi, ki že dosegajo cilje, ki jih želimo doseči tudi mi, saj nam lahko to omogoči hitrejše osvajanje mentalitete in veščin, ki jih potrebujemo za dosego podobnih vizij.

Z implementacijo teh 10 zakonitosti lahko ne glede na krutost situacije, ki nas doleti, globoko v sebi vemo, da lahko vedno najdemo način in rešitev, da bo z nami vse ok. Omogoči nam, da v vsaki situaciji najdemo notranji mir in optimizem, da lahko delujemo samozavestno in pogumno ter naredimo, kar vemo, da je potrebno in prav.

Za nameček pa, če uspešno obvladujemo sebe, lahko bolje obvladujemo tudi druge ljudi in jim pomagamo, da tudi sami začnejo obvladovati sebe!

In ko bo to uspelo čim večjemu številu ljudi, bo svet postal dosti lepši in kakovost življenja se bo drastično povečala!

Mag. Anja Horvat Jeromel, Svetovalka za odnose z javnostmi, medije in vsebinski marketing, Ekologičen