Čigava občutja dejansko doživljam?

Skozi življenje nas spremljajo različna prepričanja, ki kažejo naš odnos do nas samih, dela, partnerstva in odnosa do soljudi. Nekatera izmed teh prepričanj so lahko: »Nekaj slabega se bo zgodilo.« »Ne zaslužim si sreče.« »Nikoli nisem dovolj.« »Nič mi ne uspe.« »V partnerstvu sem vedno prizadet.« »Vedno me vsi zapustijo.« »Vse je brezupno.«

Vsi ti stavki nosijo pomembno sporočilnost, in če se jim odločimo slediti, lahko odkrijemo njihov izvor. Mark Wolynn jih poimenuje kot jedrni jezik. Ko se delci travm izražajo v nas, za sabo puščajo namige v obliki čustveno nabitih besed in stavkov, ki nas pogosto vodijo k nerazrešenim travmam. Jedrni jezik se lahko izraža tudi neverbalno – kot telesni občutki, vedenje, čustva, impulzi ali simptomi bolezni.

Dobro znana značilnost travme je nezmožnost ubesediti, kaj se nam je zgodilo. Ne samo da izgubimo besede, vpliva tudi na naš spomin. Med travmatičnim dogodkom so moteni naši miselni procesi, zato se nam zdi, da posamezni spomini ne spadajo več k izvornemu dogodku. Delci spomina v obliki razdrobljenih podob, telesnih občutkov in besed se shranjujejo v našem nezavednem. Aktivira jih lahko kar koli, kar le rahlo spominja na izvirno izkušnjo. Ko se sprožijo, se zdi, kot bi nas postavilo v preteklost, in v vsakdanjem življenju poustvarjamo vidike izvirne travme. Nezavedno se lahko na nekatere osebe, dogodke in okoliščine odzovemo na star, znan način, ki odmeva iz preteklosti.

Naša družinska zgodba je kot zemljevid. Zemljevid našega življenja in življenja naših prednikov. Njihove poti pa pomembno vplivajo na našo pot danes. Čeprav si mislimo, da to pa ni res – »saj so mrtvi, saj ne vemo veliko o njih, saj pa si res nismo bili tako blizu«. A ne glede na to so del nas. Kadar naši družinski člani doživijo neznosno travmo ali trpijo zaradi hude krivde ali žalosti, so lahko ta občutja zanje preveč, zato jih ne zmorejo obvladovati ali razrešiti. To je v človeški naravi: kadar je bolečina prehuda, se ji želimo izogniti. Včasih se ta bolečina potuhne, dokler ne najde načina, na katerega se lahko izrazi ali razreši. To se lahko zgodi v naslednji generaciji in se kaže v obliki simptomov, ki jih je težko pojasniti.

Kadar ne vidimo vzroka svojega trpljenja, se moramo vprašati: Čigava občutja dejansko doživljam? N. Doidge je rekel, da »pri psihoterapiji svoje duhove velikokrat spremenimo v svoje prednike«. S spoznanjem, od kod izvirajo naše generacijske trave, lahko svoje duhove spremenimo iz »nečesa, kar nas straši, v nekaj, kar je preprosto del naše zgodovine«. S tem ko prepoznavamo in razumemo njihovo bolečino, lahko razumemo tudi svojo. Takrat se pokaže možnost, da lahko svoje življenje nadaljujemo brez teh občutkov.

Tega, kar je bilo, ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo, kar je zdaj, če le ne pričakujemo, da se bodo pri tem spremenili naši starši ali da bodo karkoli drugega, kot so. Ta proces zahteva delo, a prinese ogromen občutek olajšanja in možnost drugačnega življenja.

Na poti odkrivanja tančic družinskih zgodb in poslavljanja od njih pa vam je lahko v veliko pomoč knjiga Podedovane družinske travme.

 
Elizabeta Dornik Hribar

BA.pth., spec. sistemske psihoterapije., Integritas