Depresija – bolezen ali kažipot?

V zahodnem svetu depresijo najpogosteje razumemo kot bolezen. Z medicinskega vidika jo razumemo kot posledico pomanjkanja ter neravnovesja serotonina v možganih. Kot se za vsako bolezen spodobi, imamo zanjo tudi zdravilo – v tem primeru antidepresive. Želimo si, da simptom čim prej izgine in da se bomo počutili dobro. A kaj, če je to le normalen odziv telesa na nenormalne situacije, v katerih smo se znašli? Kaj če depresija ni le bolezen, temveč jo lahko razumemo kot klic telesa, da nekaj ni v redu?

Depresijo, v angleščini »de-pressed«, lahko prevedemo kot pritisnjen, stisnjen oziroma potisnjen. Pogosto se za depresijo skrivajo potlačena čustva. Vzemite si trenutek za razmislek … Koliko prostora je v vašem življenju za vaša čustva? Koliko si jih dovolite začutiti? Jih izražate pred drugimi? Če ne, kje se ta čustva nahajajo? Mogoče ste se skozi življenje naučili, da se čustev ne sme izražati. Da je narobe biti jezen, žalosten, prestrašen. Da so to čustva, ki nas delajo nemočne, šibke ali pa, če jih izražamo, enostavno pretiravamo. Pogosto si želimo, da teh čustev ne bi čutili. Kako lažje jih je potlačiti, skriti v varen predal svojega uma in se z njimi ne ukvarjati. Toda ali lahko imamo mavrico, če ji odvzamemo nekaj barv? Ne. Tako je tudi pri čustvih. Če si ne dovolimo čutiti spektra temnih barv, ne moremo čutiti niti radosti nežnejših barvnih odtenkov. Žal pridejo v paketu, ki ga ni moč ločiti.  

Vsak človek, ki se sooča z depresijo, lahko njene simptome čuti na svoj način. Mogoče nekdo čuti močno bitje srca, spet drugi motnje spanja, pa stiskanje v prsih, grozo ob misli na naslednji dan, močan občutek živčnosti, tesnobo, veliko žalost, zaskrbljenost, pasivnost, nesmisel v življenju … Vse to so le nekateri občutki, ki se pojavljajo pri ljudeh, ki se soočajo z depresijo.

Če želimo depresijo zares razumeti, jo moramo pogledati z več perspektiv. Predstavljamo si jo lahko kot mozaik – izzivi na več področjih lahko sestavijo skupek trpljenja. Vsi ti vzroki so zelo resnični ter med seboj pogosto povezani. Prav nobenega ne smemo ignorirati. Vsekakor imajo vpliv tudi življenjske izkušnje. To so lahko težke preizkušnje v obdobju odraščanja.

Depresija nas vsak dan znova vabi v ponoven stik s sabo. Je kažipot, ki nas usmerja in nam pokaže, da nek del našega življenja za nas ni ustrezen. To spoznanje je lahko boleče in težko. »Pa saj ne morem nič narediti!« »Nimam vpliva.« Pogosto lahko čutimo veliko nemoč. Toda čeprav vseh situacij ne moremo spreminjati, na nekaj vendarle imamo vpliv – vpliv imamo nase. Lahko se naučimo postavljati jasnejše meje ter zaznavati, kje se ne počutimo dobro. Depresija je lahko priložnost za bilanco in za smer naprej. A od nas je odvisno, v katero smer bomo šli. Bomo izbrali ustaljene smernice v prepričanju, da se ne da nič spremeniti? Ali pa bomo stopili na pot zdravljenja, na pot neznanega – na pot, ki nas lahko vodi v lažje in boljše življenje?

Johann Hari v svoji knjigi vabi k širšemu razumevanju depresije. Bralca opolnomoči, da to ni le nekaj, kar se mu dogaja, temveč priložnost, da se od tega umakne in spremeni svoje življenje. Ponudi mu upanje, da je možno živeti drugače in da to ni le nekaj, kar mora čim prej potisniti na stran.

»Niste stroj s pokvarjenimi deli. Ste človek, katerega potrebe niso zadovoljene. Potrebujete skupnost. Potrebujete pomenljive vrednote, ne pa nezdravih, ki vam jih vsiljujejo že vse življenje, ko vam govorijo, da sreča izvira iz denarja in kupovanja stvari.«

Elizabeta Dornik Hribar

BA.pth., spec. sistemske psihoterapije., Integritas