Dr. Gabor Maté: Obstajata dve vrsti travme in vsi smo doživeli vsaj eno od njih

Dr. Maté pravi, da je dobro razlikovati med dvema oblikama travme. Prva oblika – v smislu, kot besedo 'travma' ponavadi uporabljajo zdravniki in učitelji – vključuje samodejne odzive in prilagoditve uma ter telesa na specifične, določljive, boleče in izredno intenzivne pripetljaje bodisi v otroštvu bodisi pozneje v življenju. Kakor sem se naučil ob delu v medicini in kot kaže tudi obilica raziskav, se številnim otrokom dogajajo hude stvari – od odkritih zlorab ali hudega zanemarjanja v primarnih družinah do revščine, rasizma ali zatiranja, ki so vsakdanji pojav v mnogih družbah.

Posledice so lahko strahotne. Veliko pogosteje, kot je običajno priznano, tovrstne travme povzročijo nastanek raznoterih simptomov in sindromov, pa tudi bolezenskih stanj, diagnosticiranih kot telesne ali duševne patologije.

Ta vzročna povezava ostaja skorajda skrita pogledu uradne medicine in psihiatrije,

z izjemo specifičnih »bolezni«, kakršna je posttravmatska stresna motnja.

Travma z veliko začetnico

To vrsto poškodbe so nekateri poimenovali »travma z veliko začetnico«. Ta je v ozadju mnogočesa, kar je označeno z nalepko 'duševna bolezen'. Travma z veliko začetnico sproži številne mehanizme, med drugim povzroči nagnjenost k telesnim boleznim, s tem ko spodbuja vnetja, stopnjuje fiziološki stres in kvarno vpliva na normalno delovanje genov.

Če povzamemo, travma z veliko začetnico nastopi,

ko se ranljivemu človeku dogodi nekaj,

kar se mu ne bi smelo dogoditi.

V mislih imam na primer zlorabljanje otroka, nasilje v družini, žolčno razvezo zakonske zveze ali izgubo staršev. Vse našteto v znanih študijah o škodljivih doživetjih v otroštvu spada med kriterije za uvrstitev v kategorijo 'hude težave v otroštvu'. Naj še enkrat povemo, da travmatični dogodki sami po sebi še ne pomenijo travme – poškodbe jaza. Travma se lahko pojavi v človeku kot takojšnja posledica teh dogodkov.

Travma z malo začetnico

Obstaja pa še ena oblika travme, ki ji nekateri pravijo »travma z malo začetnico«.

Za to obliko dr. Maté trdi, da je v naši civilizaciji praktično povsod navzoča.

Pogosto je opazoval, kakšne dolgotrajne brazgotine lahko navidezno običajni dogodki pustijo na otroški duševnosti. Raziskovalec na področju bazičnih raziskav jih je ganljivo označil kot »manj zapomljive, vendar boleče in bistveno bolj razširjene stiske otroštva«.

Sem bi lahko uvrstili medvrstniško nasilje, mimobežne, a ponavljajoče se osorne komentarje dobronamernih staršev ali celo zgolj nezadovoljivo čustveno vez z odraslimi, ki skrbijo za tega otroka.

Pomembno je tudi tisto, kar se nam v otroštvu ni zgodilo

Otroci, še posebno izrazito občutljivi otroci, so lahko ranjeni na številne načine: če se jim dogajajo slabe stvari, kajpak, a tudi, če se jim ne dogajajo dobre stvari, če na primer niso potešene njihove čustvene potrebe po uglasitvi s soljudmi ali če doživljajo, da jih niti ljubeči starši ne opazijo in ne sprejemajo.

Za nastanek tovrstne travme nista potrebna vidno gorje ali nesreča, o kakršnih smo govorili pri prvi obliki travme; pa vendar lahko povzroči bolečino ob oddvojenosti od jaza, ki nastopi takrat, kadar niso zadovoljene temeljne potrebe. Tovrstne »nedogodke« je britanski pediater D. W. Winnicott opisal z besedami: »Nič se ne dogaja, ko bi se lahko zgodilo nekaj dobrodejnega.«

Po desetletjih kopičenja dokazov je radarski zaslon medicine komajda zaznal »travmo z veliko začetnico«, medtem ko »travma z malo začetnico« ni niti poblisnila na njem.

Čeprav govorimo o razlikovanju med travmami z veliko začetnico in tistimi z malo, je treba – glede na nepretrgano vrsto in širok spekter človeških izkustev – vendarle imeti pred očmi, da so v resničnem življenju te razmejitve gibljive. Ni jih enostavno začrtati in ni se jih treba okorelo oklepati. Obema oblikama travm pa je skupno tisto, kar je zgoščeno povzel Bessel van der Kolk:

»Travma nastane, kadar nas ne vidijo in ne poznajo.«

V primerjanju svojih ran z ranami drugih ni smisla ne vrednosti

V končni fazi primerjave zbledijo. Ni pomembno, ali lahko pokažemo na koga, ki se nam zdi bolj travmatiziran od nas, saj ni mogoče primerjati enega trpljenja z drugim. Prav tako ni primerno uporabljati svoje travme za povzdigovanje sebe nad druge (»Nisi pretrpel toliko, kot jaz«) – ali pa kot gorjačo, s katero bi se branili pred upravičenimi pritožbami drugih ljudi spričo našega destruktivnega obnašanja.

Vsak izmed nas nosi svoje rane na sebi lasten način. V merjenju in primerjanju svojih ran z ranami drugih ni ne smisla ne vrednosti.

Več o tem, da so tako rekoč vse bolezni pravzaprav naravna posledica življenja v nenormalni civilizaciji, v kateri se vedno bolj oddaljujemo od svoje prave biti, pa tudi pot do ponovne vzpostavitve povezave in do ozdravitve, odkrijte v svetovni uspešnici Navidezna normalnost.