Dr. Gabor Maté razkriva, katere osebnostne lastnosti so povezane s kroničnimi boleznimi

Zamisel, da nekatere osebnostne poteze lahko pomenijo tveganje za nastanek bolezni, v nobenem pogledu ni radikalna. V resnici je samo s sodobnimi znanstvenimi izrazi na novo oblikovana predstavitev uvidov, ki imajo že dolgo zgodovino.

Kaj je skupno ljudem s kroničnimi bolečinami?

Dr. Maté pravi, da se mu je na temelju svojih opažanj in opažanj mnogih drugih izoblikoval se­znam osebnostnih značilnosti, najpogosteje prisotnih pri ljudeh s kroničnimi bo­leznimi.

Po njegovih ugotovitvah te lastnosti niso zgolj prisotne, temveč so prevladujoče pri ljudeh z vsemi mogočimi kroničnimi boleznimi, od raka in avtoimunskih bolezni do trdovratnih težav s kožo, vmes pa je še cela paleta bolezni, med drugim migren­ski glavoboli, fibromialgija, endometrioza, mialgični encefalomielitis (ME), znan tudi pod imenom sindrom kronične utrujenosti, in še mnoge druge.

Te osebnostne lastnosti (navedene po naključnem vrstnem redu) so:

• samodejna in kompulzivna skrb za čustvene potrebe drugih ob zanemarja­nju svojih lastnih;
• rigidno istovetenje s svojo družbeno vlogo, dolžnostmi in odgovornostmi (kar je tesno povezano z naslednjo alinejo);
• pretirana, navzven usmerjena večopravilna hiperodgovornost, izvirajoča iz prepričanja, da mora človek upravičiti svoj obstoj z delovanjem in daja­njem;
• potiskanje zdrave, samozaščitne agresivnosti in jeze; ter
• gojenje in kompulzivno udejanjanje dveh prepričanj: »Odgovoren sem za počutje oziroma občutke drugih ljudi« in »Nikoli ne smem nikogar razo­čarati«.

Te lastnosti nimajo nič opraviti z voljo ali zavestno izbiro

Ni človeka, ki bi se zjutraj prebudil in sklenil: »Danes bom postavil v ospredje potrebe vsega sveta in zanemaril svoje lastne« ali pa »Komaj čakam, da bom potlačil jezo in razoča­ranje ter si nadel lažni nasmeh«. Nihče se tudi ne rodi s takimi potezami. Če ste kdaj videli novorojenčka, potem veste, da nimajo niti najmanjšega zadržka do izražanja svojih občutkov – in preden zajokajo, tudi nič ne pomislijo, da bodo morda nekomu povzročili neprijetnosti.

Prepoznanje razlogov, zaradi katerih se te osebnostne navade, kot bi jim lahko rekli, razvijejo in prevladajo pri nekate­rih ljudeh, nas obenem prevzame in strezni. V svojem bistvu so to mehanizmi spopadanja oziroma prilagoditve, ki so se prvotno pojavili z namenom zaščititi nekaj življenjsko pomembnega, kar je treba ubraniti za vsako ceno.

Vprašanje, zakaj so te osebnostne značilnosti in njihova osupljiva prevlada pri osebnostih kronično bolnih ljudi tako pogosto zanemarjene – ali povsem spre­gledane – nas povede v osrčje našega predmeta.

Namreč, te značilnosti spadajo med najbolj normalizirane načine bivanja v našem kulturnem okolju.

In kako so se normalizirale? Pretežno s tem, ko jih imajo ljudje za občudovanja vredne moči namesto za potencialno izpostavljenost. Te nevarne, samozatajevalne poteze se ponavadi izognejo našemu radarju, in sicer zato, ker se kaj hitro zlijejo s svojimi zdravimi ustrezniki: sočutjem, spoštovanjem, marljivostjo, ljubečo prijaznostjo, velikodušnostjo, samoobvladovanjem, vestjo in tako naprej.

Šele osebna kriza nas običajno privede do spremembe predstave o sebi

Mogoče lahko rečemo za večino ljudi, da nas šele taka ali drugačna kriza pripra­vi do spraševanja o verodostojnosti in trdnosti predstave o sebi, na podlagi katere delujemo. Šele potem se nam posveti, da ta predstava utegne zakrivati našo bolj resnično naravo.

Takšna kriza lahko privzame obliko katastrofe v medčloveških odnosih, kot je denimo razveza zakonske zveze ali stanje tik pred njo; izčrpavajo­ča zasvojenost, ki tako negativno vpliva na naše funkcioniranje, da je ne moremo več ignorirati ali tolerirati; zbeganost v srednjih letih, ki utegne zamegliti naša  štirideseta ali petdeseta leta; nenadna depresija, ki nas zagrabi med nadaljnjo hojo po poti, za katero smo vselej menili, da nam prinaša veselje; lahko pa gre tudi za zdravstveno težavo. 

Vsaka takšna kriza lahko kaže na potrebo po temeljitem ponovnem

pretresu predstav o sebi – in je pogosto videti,

kakor da bi bila na skrivnosten način zasnovana v ta namen.

Izberite pristnost

Na poti k ozdravitvi ni samo treba pustiti za seboj občutke krivde in grajo, se odmakniti od samoobtoževanja in ga zamenjati z radovedno­stjo, se odmakniti od občutka osramočenosti in ga zamenjati z zmožnostjo izbi­re odziva – ampak je to tudi (vedno) mogoče. Anita Moorjani je zapisala: »Pri meni se je spremenilo to, da sem dojela, da imam izbiro. Kadar si programiran, da nekaj počneš, se sploh ne zavedaš svojega početja. Ne zavedaš se niti tega, da zatiraš samega sebe, ker si v načinu preživetja.«

Pojav nepristnosti mogoče res ni odvisen od izbire, toda z zavedanjem in so­čutjem do sebe lahko zdaj izberemo pristnost.

Več o tem, da so tako rekoč vse bolezni pravzaprav naravna posledica življenja v nenormalni civilizaciji, v kateri se vedno bolj oddaljujemo od svoje prave biti, pa tudi več o poti do ponovne vzpostavitve povezave in do ozdravitve, preberite v svetovni uspešnici Navidezna normalnost.