Dr. Gabor Maté razloži, zakaj potlačevanje jeze vodi v številne bolezni

»Nikoli se ne razjezim,« pravi neki lik Woodyja Allena v enem od njegovih filmov: »Namesto tega mi zraste tumor.«

Dr. Gabor Maté v svoji svetovni uspešnici Ko telo reče ne pravi, da je potlačevanje jeze pomemben dejavnik tveganja za bolezen, ker povečuje fiziološki stres organizma.

Takole piše v knjigi:

Ne samo da potlačevanje jeze pomeni predispozicijo za bolezen, temveč izkušnja jeze dokazano spodbuja zdravljenje ali vsaj podaljšuje preživetje. Ljudje z rakom, ki so bili zmožni nakopičiti jezo in jo usmeriti v svoje zdravnike, so na primer živeli dlje kakor njihovi bolj pohlevni vrstniki. V poskusih na živalih so ugotovili, da je izražanje jeze manj fiziološko stresno kakor njeno potlačevanje. Pri podganah, ki se bojujejo z drugimi, ko so skupaj zaprte v kletko, so odkrili počasnejšo rast tumorjev kakor pri bolj pohlevnih živalih.

Paradoks jeze

Tukaj problem jeze začne povzročati zmedo in postavlja številna vprašanja. Kako lahko spodbujamo ljudi, naj bodo jezni, ko pa vidimo, da lahko otroci trpijo zaradi izbruhov staršev? Na površju se zdi kakor paradoks. Zatiranje jeze lahko ima negativne posledice, toda ali naj bi spodbujali izražanje jeze, če ta škoduje drugim?

Ne samo da je nezajezen izliv jeze škodljiv za prejemnike ali opazovalce, temveč je lahko tudi smrtonosen za tistega, ki besni. Izbruhom jeze lahko sledijo infarkti. Na splošno visok krvni pritisk in srčne bolezni verjetneje prizadenejo ljudi, ki v sebi pestujejo sovražnost. V raziskavi na skoraj dvesto moških in ženskah, opravljeni na medicinski fakulteti Johns Hopkins v Baltimoru leta 2000, so dognali, da sta sovražnost in gon po nadvladi »pomembna neodvisna dejavnika tveganja za srčno--žilne bolezni«. Veliko raziskav je že povezalo sovražnost z visokim krvnim pritiskom in srčnimi obolenji.

Kako torej razrešiti dilemo jeze?

Če je izražanje jeze škodljivo, prav tako pa tudi njeno potlačevanje, kako torej lahko upamo, da bomo dosegli zdravje in zdravljenje?

Zatiranje jeze in neuravnano pozunanjanje jeze sta primera nenormalnega sproščanja čustev, iz katerih korenini bolezen. Če je pri zatiranju problem pomanjkanje sproščanja, je pozunanjanje sestavljeno iz enako nenormalne potlačitve sprostitve, ki se izmenjuje z neuravnanim in pretiranim sproščanjem.
 
 

 
Ko je jeza razorožena, je razorožen tudi imunski sistem

Tesnoba jeze in drugih »negativnih« čustev, kakor sta žalost in zavrnitev, se lahko globoko veže v telesu. Sčasoma transmutira v biološke spremembe prek več neskončno subtilnih navzkrižnih povezav aparata PNI, združujočega vozlišča telesa/uma. To je pot, ki vodi v organska obolenja. Ko je jeza razorožena, je razorožen tudi imunski sistem. Ali pa, ko je agresivna energija jeze speljana navznoter, to zmede imunski sistem. Naša fiziološka obramba nas nič več ne varuje ali se lahko celo spremeni v upornico in napade telo.

Vir stresa je pogosto ponotranjenje jeze

Ljudem z diagnozo raka ali avtoimunskih bolezni, s kronično utrujenostjo ali fibromialgijo ali pa s potencialno hromečimi nevrološkimi obolenji pogosto predpisujejo, naj se sprostijo, razmišljajo pozitivno, znižajo svoje ravni stresa.
 
 

 
Jeza je v resnici koristna

Jeza ne terja sovražnega pozunanjenja. Na prvem mestu je to fiziološki proces, ki ga je treba izkusiti. Drugič, ima kognitivno vrednost – ponuja bistvene informacije. Glede na to, da jeza ne obstaja v vakuumu, velja, da če čutim jezo, mora biti to odziv na določeno zaznavo z moje strani. Lahko gre za odziv na izgubo ali grožnjo izgube v osebnem odnosu, lahko pa signalizira resnično ali zagroženo kršenje mojih meja.

Če si dovolim izkusiti jezo in razmišljati, kaj jo je morda povzročilo, sem močno opolnomočen, ne da bi škodil komur koli. Odvisno od okoliščin si lahko izberem, da bom jezo izrazil tako ali drugače, ali pa, da jo bom sprostil.

Več o tem, kako skriti stres terja davek in kako lahko to spremenimo, preberite v izjemni svetovni uspešnici Ko telo reče ne.