In deklice so našle gnezdo

Ob koncu svoje knjige Deklice brez gnezda – V iskanju poti do odraslih otrok sem zapisala: »Ko znamo slišati svoje srčne potrebe, ko s srcem vidimo sebe in druge, imamo Mamo. In ko se pogumno odpravimo v iskanje tega, kar nas izpolnjuje, tolaži in zdravi, ko (z)gradimo in vzljubimo svojo samostojnost, imamo Očeta. In ko znamo oboje, imamo v sebi Starše, imamo Dom.« Odtlej se nisem nehala učiti. Predvsem sem se učila slišati sebe. Poskušala sem biti zvesta spoznanjem, zapisanim na obarvanih straneh svoje knjige. Vztrajno sem negovala svoj notranji Dom. 

Nisem si upala spregovoriti do sedaj. Kot bi čakala, da me lepo prepriča. Ni me prepričal ponatis knjige julija 2023, ki se je zgodil komaj leto in pol po izidu knjige. Niso me prepričala vse lepe besede, ki sem jih slišala od bralcev. Bile so iskrene, čutila sem jih. Vedno nosim s seboj enega prvih odzivov gospe, ki je le malo mlajša od mene: »Ko sem prebrala vašo knjigo, se mi je zdelo, da sem našla zdravilo za neozdravljivo bolezen. Se zavedate, kako dragoceni ste?«  Pobožala me je tudi nedavna izjava mladega fanta, ki mi je zaupal, da je prijaznejši do svoje mame, odkar je prebral mojo knjigo. Rada slišim: »Knjiga kroži in se dotika.« Dotika se, ker ponuja razmislek in roko. Za vsakega od nas je lastna zgodba edina pomembna, kajti edina je, na katero imamo vpliv. Moja zgodba je tam le zato, da pomaga odkleniti vrata drugih zgodb.

Prepričala me je Ljubezen, ki je nepričakovano vstopila skozi moja vrata. Nisem je (več) niti vabila niti pričakovala. A zdaj vem, da sem se dovolj dobro naučila slišati sebe, da je upala potrkati na vrata. Prinesla mi jo je mavrica. Bilo je zgodaj zjutraj, sama sem stala na beli plaži nekje blizu ekvatorja in strmela v popolno mavrico, ki se je pela preko temno sivega neba. Očarana nad njeno lepoto sem jo nehote in veselo vprašala: »Kaj bi mi rada povedala, a mi kaj prinašaš?« Ni odgovorila, a ko sem se ozrla, sem videla, da se mi nekdo približuje.  Obstal je. V transu, začudena nad mavrico, si nisem mislila, da je to srečanje darilo. Ni le obstal, ostal je.

Šele kasneje sem razumela, da mi je mavrica prinesla ljubezen. A preden sem ljubezni zares dovolila vstopiti, se je strah pred bolečino, izgubo in prizadetostjo ponovno (močno) oglasil. Zdržala sem občutek, ki je prihajal iz kosti, gledala Strah v oči in brala njegova sporočila. Še se jih učim brati, a sem dovolj opremljena, da sem Ljubezen povabila, da ostane. Hvaležna sem, da sem bolje kot kdaj koli prej opremljena za branje sporočil tako strahu kot bolečine. Ljubezen je ostala, sporočila strahu vedno bolj bledijo. Zaupanje v Ljubezen se počasi ukoreninja. 

Iskrenost do sebe in drugih ostaja moj kompas. Ta iskrenost me vodi, ko se učim starejši hčeri in sebi dati prostor in čas, ki je potreben za bližino in objem, kjer ni več ne zamer in bolečin. Veselim so njene nove ljubezni, ki je nedavno vstopila v njen in naš dom. Negujem svojo ljubezen do nje, hvaležna, da jo čutim.   

Iskrenost in zavestno negovanje ljubečega odnosa dveh odraslih oseb me vsakodnevno povezuje z mlajšo hčerko. Pred kratkim se je poročila. Njena poroka je v naš dom prinesla veliko ljubezni, moji prsti so si upali ponovno pisati:

Vajina ljubezen je Svetloba.

Je kot sonce, ki nosi življenje.

Vajina ljubezen je Radost.

Je kot ocean, v katerem se je življenje rodilo.

Vajina ljubezen je Mir.

Je kot luna, ki čuva zvezdnato nebo.

Vajina ljubezen je Upanje.

Je kot izvir, ki ponuja vodo samotnim popotnikom.

Vajina Ljubezen je zapis večnosti,

Od tam je prišla.

Tam LJUBEZEN stanuje.

Ljubezen zdravi vse tri deklice, zdaj odrasle ženske, zdravi našo družinsko skrinjo. Resnično jo čutim kot Svetlobo, Radost, Mir in Upanje. Še vedno verjamem, da je zdravljenje generacijskih družinskih zatikov najboljša popotnica vnukom. In še vedno verjamem, da je vredno stopati po tej poti, četudi nas presenečajo ovinki in prepreke. 

Sreča ne daje garancije, samo spremlja pogumne, pričakuje pa vero vanjo in hvaležnost za obraz, ki nam ga v nekem trenutku kaže. 

Danica Vidmar, avtorica knjige Deklice brez gnezda