Kaj če je travma le moje darilo: Vsak izmed nas lahko obrne nov list v knjigi svojega življenja in začne spreminjati svojo zgodbo

V knjigi z naslovom Kaj se ti je zgodilo? Pogovori o travmi, odpornosti in okrevanju, Oprah Winfrey in dr. Bruce Perry v poglobljenih osebnih pogovorih raziskujeta, kako dogodki v zgodnjem otroštvu vplivajo na to, kakšna oseba postanemo.

V družbi lahko hitro slišimo vprašanja zgroženih ljudi, ki se sprašujejo o težavnem vedenju posameznika. Na videz nerazumljivo vedenje pa postane zelo jasno in razumljivo, ko si dovolimo pogledati v njegovo globino, v tisto temo, ki se skriva za vedenjem posameznika. Ko posamezniku namesto vprašanja »Kaj je s teboj narobe?« postavimo vprašanje »Kaj se ti je zgodilo? » in zmoremo prisluhniti njegovemu odgovoru, njegovi zgodbi.

Ljudje težimo k tistemu, kar nam je poznano in domače, četudi je nezdravo in škodljivo. Pri spreminjanju svojih prepričanj in predelavi travme potrebujemo podporo in razumevanje, saj lahko le v varnem in podpornem okolju utrjujemo nova spoznanja in krepimo nova prepričanja.

Sprememba se ne zgodi sama od sebe. Spremembo ustvarimo z utrjevanjem novih in drugačnih povezav, s kreiranjem novih odnosov in učenjem drugačnega bivanja v svetu. Za spremembo so potrebni čas, potrpljenje in včasih tudi terapevtska pomoč.

Psihoterapija ni nekaj kar izbriše pretekle izkušnje. Izkušnje ostanejo, v terapevtskem procesu pa se naučimo novih bolj zdravih načinov odzivanja. Terapija je kot štiripasovnica ob nam poznani ozki in težko prehodni potki. Potka še vedno ostaja, ampak je ne uporabljamo več tako pogosto.

Vsako leto priveka na svet več kot 130 milijonov otrok in vsak izmed njih začne pisati svojo zgodbo. Nekateri otročki se rodijo v ljubeč in varen dom, presrečni mami in ponosnemu očetu, ki sta komaj dočakala dan, ko bosta v rokah držala svojo malo štručko. Spet drugi otroci nimajo te sreče; rodijo se nenačrtovano in nezaželeno mlademu dekletu, kot posledica spolne zlorabe ali pa paru, ki ga tarejo skrbi revščine.

Ne glede na zgodbo, ki otroka čaka, pa vsi novorojenčki pridejo na svet z občutkom lastne vrednosti. V prvih trenutkih življenja se nebogljen novorojenček ne sprašuje, ali je dovolj samo zato, ker je, in ali si zasluži ljubezen. V prvih trenutkih življenja malo bitje enostavno verjame, da se bo mama odzvala in poskrbela zanj.

Otrok v prvem letu s svetom komunicira z jokom. Joka, ko ga zebe. Joka, ko ga je strah. Joka, ko je lačen. Joka, ko si želi dotika. Velikokrat se zgodi, da otroka zaman joka in kliče skrbnika, saj se skrbnik ne odzove, nima časa zanj. Velikokrat se zgodi, da se danes nekdo odzove, jutri pa ne, ali pa da je mamica danes nasmejana in sočutna, že naslednji trenutek pa nenadzorovano besni. Otrokovo prepričanje, da je vreden samo zato, ker je, in prepričanje, da si zasluži ljubezen, bledita pod nasilnimi izbruhi skrbnikov, pomanjkanjem stika in odzivov na njegove potrebe.

Naši možgani počnejo natanko to, kar se od njih pričakuje glede na izkušnje, ki smo jih v življenju imeli. Vsak od nas vidi svet na edinstven, sebi lasten način pod vplivom izkušenj, ki nam jih je življenje dalo. Žal pa se velikokrat zgodi, da nekoč odlična prilagoditev in obramba v sedanjem življenju postaneta oviri. Tisto, kar nas je v preteklih izkušnjah ohranjalo pri življenju, nas sedaj v drugačnih okoliščinah ubija.

Moj problem ni svet omame, moj problem je stvarnost, omama pa je le rešitev - ali kako pomembno je iskanje ravnotežja

Ko izgubimo ravnotežje, čutimo nelagodje, ravnotežje pa je temelj zdravja. Ko dojenček joka, s tem sporoča, da ni v ravnovesju. Ker dojenček ne zmore sam poskrbeti zase, želi z jokom privabiti odraslega, ki bo poskrbel zanj in ga vrnil v ravnotežje. Če se ta oseba ne odzove, se otrok, namesto da bi se v odnosu z pomembnim drugim pomiril, le še bolj razburi in je potisnjen v še večji odmik od ravnovesja.

Bolj ko se odzivamo na otrokove potrebe in mu jih pomagamo regulirati, več izkušenj za ustvarjanje zdravih odnosov otrok dobi in korak bliže je zdravi čustveni samoregulaciji. Dosleden in ljubeč skrbnik ustvarja v otroku prepričanje, da so ljudje in svet varni ter skrbni.

Ljudje v svet projeciramo tista prepričanja, ki smo jih v otroštvu ponotranjili, in kot čarovnija se zgodi, da se svet odziva na nas glede na naše projekcije.

Otrok, ki je v stiski, potrebuje ob sebi mirnega starša. Če je starš v svojem čustvenem viharju, bo težko pomagal otroku do mirnosti in ravnotežja. Če odraščamo v okolju, ki je nepredvidljivo in kaotično, če so vir bolečine, trpinčenja in zlorab tiste osebe, ki bi nas morale zaščititi, negovati in regulirati, je za posameznika vse skupaj le še huje.

Če je sistem odzivanja na stres oblikovala travma, je iskanje regulacije za posameznika zelo naporno in velikokrat vodi v svet omam in samopoškodovalnega vedenja.

Zdrav način regulacije se zgodi znotraj podpornih odnosov in skozi samoregulacijo ob pomoči ritmičnega gibanja. Ritem povezujemo z varnostjo, saj smo v maternici poslušali ritmično bitje materinega srca. Ritem nas pomirja in zato ni čisto nič presenetljivega, da jokajočega dojenčka začnemo instinktivno zibati v ritmu. Tudi odraslega človeka ritem pomirja. Pomirja nas hoja, barvanje, vezanje, bobnanje in podobno.

Travma je stanje, ko na svet gledamo skozi prizmo bolečine

Travma označuje dogodek ali izkušnjo, ki je čustveno zelo bremenilna in je ne moremo pozabiti, ampak ostaja z nami in zaznamuje posameznikovo bivanje v svetu in odnosih nasploh. Travma povzroča čustvene in socialne posledice.

Travma se velikokrat veže na občutek naše nevrednosti in nepripadnosti.

Naša resnična občutja in misli se velikokrat prenašajo tudi na naše otroke. Odnos, ki ga imamo z otrokom, seže pod masko videnega. Otroci čutijo naše resnične odzive in ne verjamejo le našim besedam. Čutijo, kako jih trdno primemo za roke, ko se znajdemo v situaciji, ki se jo bojimo, četudi na glas zatrjujemo, da smo povsem mirni. Otroci se tako nalezejo naših čustev in naših prepričanj.

Travma se ne kaže le skozi šibke temelje odnosov in prepričanja, da je svet nevaren, ampak velikokrat spregovori skozi telo posameznika. Pojavijo se lahko različne avtoimune bolezni, astma, prebavne težave, bolezni srca in podobno.

Bolje se počutimo v gotovi bedi kot pa v bedi negotovosti - ali medosebni odnosi so ključ do ozdravitve in predelave travme

Posamezniki, ki so v primarni družini doživeli travmatsko izkušnjo, se velikokrat zapletejo v zelo sorodna razmerja, kjer ni prostora za čisto ljubezen, podporo in spoštovanje. Ljudje težimo k tistemu, kar nam je poznano in domače, četudi je to nezdravo in škodljivo. Če smo odraščali v ljubečem okolju, verjamemo, da so ljudje dobri. Svoj notranji svet projiciramo v druge in v njih prebujamo dobro. Če pa verjamemo, da ljudem ni mogoče zaupati, pa to vero projiciramo v svet in drugi se na našo projekcijo odzovejo. Nevede se znova in znova zapletamo v situacije, ki naše patološko prepričanje potrjujejo.

Za posameznika je najhuje, če njegova prepričanja niso potrjena. Če smo odraščali v kaotičnem, neljubečem okolju, bo za nas ljubeč odnos velik izziv in bo v nas vzbujal občutek negotovosti. Naš um bo iskal domačnost. Posameznik se bo začel vesti tako, da bo od drugega dobil odziv, kakršnega je bil v primarni družini vajen, saj bo to pomenilo, da njegov pogled na svet še vedno velja.

Možgani so plastični. Lahko se spremenijo. Spremembe pa niso naključne, ampak moramo zanje delati in se zanje zavestno odločati. Prvi korak k spremembam je zavedanje. Najprej moramo svoje disfunkcionalne vzorce in prepričanja prepoznati. Spremembe se ne zgodijo čez noč, ampak zanje potrebujemo čas. Le čas nam lahko omogoči, da si oblikujemo nov pogled na svet.

Travma ni nujno le naš pekel; lahko je naše dragoceno darilo

Travma se ne zdravi le v psihiatrični ustanovi, ampak tudi v skupnosti. Ob podpori varnih in ljubečih odnosov lahko osmislimo grozoto travme in jo postavimo v kontekst prepričanj, ki pišejo našo knjigo življenjskih pravil.

Zdravljenje travme ne poteka le tisto eno uro na teden, kolikor traja psihoterapevtska obravnava. Pravo okrevanje se dogaja tudi izven terapevtskega prostora, znotraj varnih odnosov, kjer posameznik lahko travmo predeluje počasi v svojem tempu, po odmerkih, ki so zanj pravšnji. Če kot strokovnjaki v dobri veri, da bomo nekomu pomagali, posameznika prehitro potiskamo v raziskovanje njegovega pekla, tvegamo le to, da bomo človeka ponovno travmatizirali.

Današnja družba včasih ni prav nič terapevtska

Odnosi v družbi so vedno bolj površinski. V pehanju za uspehom se zapiramo v svoje svetove, pred svoj računalniški ekran. Človek ni namenjen sam sebi, ampak je družabno bitje in za regulirano življenje potrebuje druge ljudi.

Vsi poznamo rek, ki pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. V preteklosti, ko so ljudje še živeli v klanih, so vsakega otroka, starega do šest let, vzgajale štiri razvojno starejše osebe. Danes je razmerje drugačno. Sramotno je, če starš ne zmore hoditi v službo, skrbeti zase in za svoje otroke sam. Resnica pa je, da en sam človek ne more sam zadovoljiti telesnih, socialnih, čustvenih in materialnih potreb sebe in svojih otrok. Čisto nič ni narobe s takšni posameznikom, ampak z družbo, ki to od ljudi pričakuje.

Posamezniki današnje družbe se vse manj pogovarjajo in poslušajo. Na tak način zapirajo vrata za terapevtske učinke odnosov s soljudmi. Ljudje v današnjem času postajajo vedno bolj tesnobni, depresivni in manj odporni na izzive življenja.

Kljub vsem napredkom na tehnološkem področju pa današnja družba nazaduje na področju odnosov. Enostavno ne zmoremo zadovoljiti temeljnih potreb po pripadnosti in ljubezni. V svoji samoti vsak sam išče načine, kako zapolniti praznino, ki v njem zeva, in pogosto so ti načini destruktivni. Česar posameznik nima, si ne more dati.

Znanje jezika se krepi skozi pogovore in tako se tudi empatija ter odpornost krepita skozi ljubeče odnose. Ko se učimo brati, je samoumevno, da moramo zato vaditi in utrjevati nevronske povezave. Ko se učimo odnosov in empatije, velja enako. Odnos se ne zgodi, ampak se gradi tako, da ponavljamo izkušnje znova in znova in znova.

Kakšen vtis je v meni pustila knjiga?

Pričujoča knjiga ne spada med lahkotno čtivo, vendar predstavlja čudovito hrano za naš um in navsezadnje tudi telo.

Ob besedi travma ljudje pomislimo na možgane, nevroznanost in številne druge besede, ki same po sebi zvenijo zapleteno in v nas prebujajo odpor, tako da knjigo raje vrnemo nazaj na polico, saj vendar nismo strokovnjaki, da bi se na to razumeli.

Ta knjiga je drugačna. Knjiga na zelo oseben način nagovarja tematiko travme. Polna je osebnih zgodb in prav to jo dela drugačno, živo. Skozi zgodbe lahko najdemo stik s senčnimi deli sebe in se jih učimo sprejeti. Skozi zgodbe drugih lažje razumemo, kaj se v posamezniku dogaja, da se vede na videz nerazumno. Nevroznanstven vidik travme se nato lažje poveže z osebnimi pripovedmi v knjigi.

Zapis zaključujem z mislijo, da je travma lahko darilo ali pekel, od nas samih pa je odvisno, kako bomo na izkušnjo gledali, in predvsem kaj bomo s svojo zgodbo naredili. Bolečina, ki nam je bila zadana, ne mine, lahko pa se jo naučimo dostojanstveno nositi in s tem zaščitimo druge v našem življenju pred intenzivnostjo bolečine. Ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, lahko vedno napišemo nov scenarij, spremenimo potek zgodbe in nam ni treba enega in istega prizora ponavljati znova in znova samo zato, ker nam je poznan in domač. Škarje in platno imamo v svojih rokah in na nas je, da si skrojimo življenje.

Pripravila: Sara Pipan, BA. pth., spec. gestalt psihoterapije., mojpsihoterapevt.si