Kaj je naša največja omejitev?

Naša največja omejitev ni sistem, vlada, služba, družina ali pa naš partner. Naša največja omejitev se skriva v nas samih in ji rečemo EGO. Ta nas močno drži v primežu, in dokler se tega ne zavemo, povsem nemočno sledimo njegovim ukazom in plešemo kot ego tleska.

Prej ko se osvobodimo njegovega primeža, prej lahko zaživimo resnično svobodno življenje. To pa naredimo tako, da najprej spoznamo, kaj sploh ego je in kako nas drži nazaj.

Kaj sploh je ego?

Ego je koncept, ki ga na neki način poznamo vsi, a imamo zanj veliko različnih razlag. Pogosto tako poimenujemo del osebnosti, ki predstavlja identiteto posameznika in je povezan z individualnostjo, samopodobo ter željo po zadovoljevanju lastnih potreb. 

V psihologiji po Freudovi teoriji osebnosti ego predstavlja enega od treh delov osebnosti, ki so id, ego in superego. Ego deluje kot usklajevalec med zahtevami ida, ki se osredotoča na zadovoljevanje nagonov in želja brez kakršnih koli omejitev, in zahtevami superega, ki skuša zadovoljiti svoje moralne in družbene norme. Naloga ega je, da poskuša doseči ravnovesje med tema dvema silama in zadovoljiti želje ida na sprejemljiv način.

Ego v filozofiji in duhovnosti

Ego ima različne pomene v različnih kontekstih. V filozofiji in duhovnosti uporabljajo pojem ega za označevanje občutka ločenosti od drugih in identifikacijo s posameznimi lastnostmi, lastnino ali vlogami. V nekaterih duhovnih tradicijah, kot je na primer v budizmu, pa se ego obravnava kot iluzorna predstava samega sebe, ki povzroča trpljenje in nesrečo.

Poznamo ga tudi kot naš notranji glas, ki ga slišimo v svojih mislih. Glas, ki skoraj nikoli ne utihne. Nenehno tvori raznorazne teorije zarote, nas hujska proti drugim, največ pa proti samemu sebi. 

Družba najpogosteje besedo ego uporablja za opisovanje arogance, nadutosti, napihnjenosti, samovšečnosti ali pretirane samopomembnosti neke osebe, ki je obsedena s svojimi interesi in dosežki, pri čemer zanemarja potrebe drugih ljudi.

Ego pa je precej več kot to.

Naš obrambni mehanizem

Ego je obrambni mehanizem, ki se razvije v vsakem posamezniku kot odziv na različne življenjske izkušnje. Kot obrambni mehanizem ego deluje kot ščit, ki varuje našo psihično celovitost pred stresom, nevarnostjo ali travmo.

Njegova glavna naloga je preživetje, glavno orodje pa strah. S pomočjo strahu nas ego zadržuje v naši coni udobja.  Zakaj? Ker je tam najbolj varno. Naša cona udobja je območje, kjer nam je najbolj udobno; ta teritorij nam je zelo dobro poznan, v njem se dobro znajdemo, ga razumemo in lahko predvidimo posledice naših dejanj. Naša cona udobja pa ne predstavlja samo sveta okoli nas, ampak tudi naše vedenjske vzorce, navade in samopodobo.

Ker ni v interesu našega ega, da cono udobja prehitro širimo, je na rob te cone postavil strah, ki nas odvrača od želje po širjenju te cone. Bolj ko se bližamo robu, glasnejši je strah, in glasnejši ko je, tišji je naš razum. 

Ko se znajdemo v situacijah, v katerih se počutimo ogrožene ali prizadete, ego prevzame vlogo zaščitnika in poskuša na pogosto zelo nefunkcionalen način ohraniti naše mentalno in čustveno ravnovesje.

Strah pred kritiko

Kritike ne ogrožajo našega življenja, ogrožajo pa naš ego, zaradi česar se kritiki pogosto nezavestno upremo z zanikanjem ali pa od nje odvrnemo pozornost s tem, da poiščemo nekaj, kar lahko pokritiziramo pri drugi osebi. Namesto da bi poslušali, skušali razumeti in čim bolj objektivno oceniti relevantnost kritike, raje verbalno napademo sogovornika, saj pri tem manj trpi naš ego.

Čeprav lahko obrambni mehanizmi ega začasno dajejo občutek zaščite, pa zelo omejujejo našo osebno rast in razvoj. Če svojih obrambnih mehanizmov ne prepoznamo in se samo samodejno odzivamo, se tako zapremo pred priložnostmi za osebno rast, konstruktivne spremembe in globlje medosebne odnose.

Z racionaliziranjem sabotiramo svojo rast

Ko začutimo, da moramo narediti spremembo v svojem življenju, ker nam trenutno stanje ne ustreza več, z racionaliziranjem dlje časa ohranjamo svojo cono udobja. Tudi če čutimo, da bi bilo za nas dobro, da se razidemo s svojim partnerjem, zamenjamo službo, se preselimo ali pa opustimo kajenje, s spremembo zavlačujemo. Zakaj? Ker nas je te spremembe strah in že samo ob misli nanjo začutimo nelagodje, s spremembo odlašamo tako, da si skušamo upravičiti, zakaj je čisto v redu, da vse ostane enako. 

Pri kajenju je to lahko videti takole: »Poznam Toneta, ki kadi že 50 let in je še čisto zdrav.«. Torej kljub vsem zdravstvenim dokazom, ki nas opozarjajo na negativne učinke kajenja, najdemo izjemo, ki nam služi kot potrditev, da kajenje ni tako škodljivo, kot pravi stroka, samo zato, da lahko še naprej obdržimo svojo nezdravo razvado.

S tlačenjem čustev skušamo zmanjšati nelagodje

Represija oziroma tlačenje čustev ali misli je prav tako obrambni mehanizem, s katerim se skušamo izogniti soočenju z resnico, nelagodnim pogovorom ali spremembam. 

Zaradi tega nam je tudi tako težko reči ne ali pa postaviti osebne in poslovne meje. S tem ko svoje misli in občutke potlačimo, jih ne predelamo ali opustimo, ampak se ti v nas nabirajo kot vedno večje breme. To breme čutimo kot vedno večjo tesnobo, nizko samozavest in strah. 

Zaradi svojega ega se znesemo nad šibkejšimi

Obrambni mehanizem, ki je tudi pogost, je preusmeritev negativnih čustev. To naredimo takrat, ko nas ujezi ali razočara nekdo, s katerim se ne upamo soočiti, potem pa to nezadovoljstvo znesemo nad nekom, ki ga dojemamo kot šibkejšega ali neogrožajočega. 

To so le nekateri od mnogih obrambnih mehanizmov. Vsi pa imajo eno skupno točko: našemu egu pomagajo izogniti se soočenju s trenutnim nelagodjem.

Maska, ki jo kažemo svetu

Ego je tudi maska, ki jo kažemo svetu. Kažemo pa to, kar želimo pokazati, in ne tisto, kar v resnici čutimo.

Ta maska se oblikuje iz potrebe po prilagajanju in sprejetosti v družbi. Pogosto želimo izpolniti pričakovanja drugih, biti všečni in se vklopiti v svoje okolje. Zato oblikujemo podobo, ki ustreza tem pričakovanjem, vendar ta ne odraža vedno našega pravega jaza.

Na primer: lahko se predstavljamo kot močne, samozavestne, uspešne ali srečne, tudi če se v resnici počutimo negotove, ranljive, nezadovoljne ali žalostne. Skozi to masko poskušamo prikazovati moč ali pa zaščititi svojo ranljivost, da bi se izognili zavrnitvi ali kritiki.

Vendar pa ima nošenje te maske veliko negativnih posledic. Ker igramo vloge, ki niso v skladu s tem, kar resnično čutimo ali želimo, to privede do notranjega konflikta in izgube stika s svojo avtentičnostjo, zaradi česar se počutimo izgubljene, osamljene in brez življenjskega smisla. Vloga, ki jo igramo, zato pogosto postane ječa, iz katere ne vidimo izhoda.

Bojimo se spremeniti

Rečemo si: »Takšen pač sem. Ne morem zdaj kar spremeniti tega, kar delam in govorim že vse svoje življenje. Kaj si bodo pa mislili drugi?«

A če nekaj počnemo že vse svoje življenje, to še ne pomeni, da je to za nas dobro. Vsaka neavtentičnost sčasoma postaja vedno bolj boleča, dokler nas stres ne prisili v spremembo.

Ko spoznamo, da te vloge ne moremo več igrati, po navadi začnemo iskati svojo avtentičnost in opuščati masko, to pa pomeni, da moramo poiskati svojo pravo identiteto onkraj družbenih pričakovanj.

Osvobajanje od ega je vseživljenjski projekt

To vključuje raziskovanje in sprejemanje svojih globljih misli, čustev, strasti in vrednot ter izražanje svojega resničnega jaza. Za to potrebujemo pogum, da si dovolimo biti ranljivi in ravnati tako, kot čutimo, da je prav, ne glede na to, kako bi se na to lahko odzvali drugi.

Ko začnemo odstranjevati svojo masko, se lahko povežemo s svojo pristno esenco in zaživimo bolj avtentično, izpopolnjujoče življenje. S tem pa tudi ustvarjamo prostor za iskrene medosebne odnose, saj drugim dovolimo, da vidijo in spoznajo našo pravo plat in ne samo površinsko podobo, ki jo predstavljamo svetu.

Ego je nas življenjski sopotnik, ki nas spremlja vse do naše smrti; bolj ko ga razumemo in obvladujemo, bolj svobodno lahko kreiramo svoje življenje.

Več o osvobajanju od svojega ega si lahko preberete v uspešnici slovenskega avtorja Roka Čoža Naslednji korak: Pot do boljšega življenja, ki je pred kratkim dosegla že svoj 2. ponatis. Knjiga je izjemen vir motivacije za vsakogar, ki se želi opolnomočiti in vzeti svoje življenje v svoje roke.