Kaj so drobne travme in zakaj jih ne smemo prezreti?

Zares ni nič takega, nič, na kar bi lahko pokazali s prstom … Pa vendar čutite, da vam nekaj »manjka«. Morda navdušenje, občutek, da vas cenijo, ali ljubezen. Imate prijetno družino, v redu službo (konec koncev jo vsaj imate), dovolj dobre prijatelje. Na mizi je hrana, nad glavo streha, ne zebe vas; glede na hierarhijo potreb vam torej ni hudega. A kljub temu niste povsem … srečni. In ali ni to cilj, h kateremu nas priganja »družba«, pa naj bodo to starši, učitelji, prijatelji, sodelavci ali karkoli drugega, kar nas obdaja?

Nikoli se vam ni zgodilo nič zares hudega. A prav tu se skriva past: naučeni smo, da se ne zmenimo za »drobne travme«, ki nas postopoma in zahrbtno razjedajo. Zato globoko v sebi čutimo nenehno melanholijo in zbodljaje tesnobe, vse skupaj pa je ovito v podobe instagramsko popolnih življenj drugih ljudi.

Drobne travme so pogosto nevidne, a škodljive

Večina ljudi v otroštvu ni doživela hude travme, kot so spolna ali fizična zloraba, bivanje na vojnem območju ali smrt primarnega skrbnika. Toda življenje vsakogar zaznamuje z drobnimi urezninami in modricami. Zaradi vseprisotnih družbenih norm, ki narekujejo, da moramo »stisniti zobe in vztrajati«, so te ranice skoraj nevidne, vendar se kopičijo globoko v čustvenem jedru in se seštevajo kot obresti za kreditno kartico.

Ta psihični živi pesek sčasoma začne vplivati na počutje, in tudi če nas (še) ne pogoltne povsem, marsikoga preplavijo utrujenost, blaga tesnoba in pomanjkanje samozavesti.

Če se ne zmenimo za kopičenje drobnih travm, je to lahko pogubno,

saj so vzrok številnih duševnih in telesnih zdravstvenih težav.

Velike travme prepoznamo, drobne pogosto spregledamo

Vsi izgubimo ljubljene osebe, približno polovica se nas loči od partnerja in številne prizadenejo telesne poškodbe in bolezni. Vemo, da te velike travme lahko povzročijo težave z duševnim zdravjem, kot sta tesnoba in depresija, ki jih je mogoče diagnosticirati.

Toda v resnici so bolj kompleksne izkušnje, na primer neujemanje med staršem in otrokom, ustrahovanje, ki ga izvajajo lažni prijatelji, poniževanje v razredu, občutek nestabilnosti zaradi pogostih selitev (ter menjav šole in službe), kultura uspešnosti ali garanje, da bi plačali položnice, tiste, zaradi katerih v nas tli vprašanje »Zakaj se sploh še trudim?«.

Vendar zdravniki ne diagnosticirajo in ne zdravijo težav, kot so slabo razpoloženje, veneče duševno zdravje, visokofunkcionalna tesnoba in neprilagojeni perfekcionizem. Te se namreč ne ujemajo povsem z jasno opredeljenimi merili v zdravniških enciklopedijah, in ko vas zdravnik vpraša, ali se vam je v preteklem letu zgodilo kaj pomembnega, je čisto mogoče, da bo vaš odgovor »ne«.

Zato je marsikdo na milost in nemilost prepuščen življenju, ki sicer ni prehudo, vendar mu izsesava energijo;

razlog pa je ta, da kot družba preprosto ne priznavamo zahrbtnih učinkov drobnih travm.

Drobne travme so pogosto pomembnejše od velikih

Dr. Meg Arroll je za »drobno travmo« prvič izvedela v delih psihologinje dr. Francine Shapiro, ki je danes najbolj znana kot izumiteljica desenzitizacije in ponovne predelave z očesnim gibanjem (EMDR). Francine Shapiro je v pojmovanje travme vključila izkušnje, ki jih pogosto doživlja večina ljudi, na primer čustveno zanemarjanje ali brezbrižnost, družbeno ponižanje in družinske težave, vendar niso veljale za dovolj resne, da bi jih uvrstili med velike travme ali pomembne življenjske dogodke.

V nekem znanstvenem članku so obravnavali velike in drobne travme pri osebah s sindromom razdražljivega črevesja. Dr. Arroll je pričakovala enake ugotovitve kot vedno: da večje travme povzročijo več simptomov, veliko bolj vplivajo na pacientovo življenje in podobno. Vendar je, nasprotno, kazalo, da se simptomi tega sindroma pojavijo zaradi blažjih travm, ne pa velikih travm ali življenjskih dogodkov, za katere so psihologi menili, da povzročajo bolezni. Posamezniki, ki so odraščali s hladnimi ali zadržanimi starši, so imeli pogosteje črevesne težave kot tisti, ki so doživeli očitno zlorabo ali zanemarjanje.  

Ne samo, da so drobne travme pomembne … Za te paciente so bile pomembnejše od velikih travm.

Čeprav DSM-5 navaja sto sedeminpetdeset bolezni, ki jih je mogoče diagnosticirati, ne moremo trditi, da poznamo vse. Večina klientov, s katerimi dela dr. Arroll, nima vseh simptomov določene diagnoze, toda ali to pomeni, da ne potrebujejo ali niso vredni pomoči? Na to jasno in glasno odgovarja: Seveda so.

Vsi občasno potrebujemo pomoč, vendar smo se s pogovarjanjem o duševnem zdravju šele zdaj začeli poglabljati v to tematiko,

ki se, kot pri vsakem področju, začne z najočitnejšimi in najhujšimi primeri.

Ključno vprašanje, povezano z drobnimi travmami

Sedite tako, da vam bo udobno (če vam ni, spremenite položaj, obujte debele nogavice ali kako drugače poskrbite, da se boste počutili varno in prijetno), in razmislite o ključnem vprašanju, povezanem z drobnimi travmami:

Ali se spomnite kakega dogodka ali izkušnje, ki je pomembno vplivala na vas ali vas spremenila,

vendar se vam ni zdela dovolj resna, da bi spregovorili o njej?

Ne hitite z odgovorom; mirujte in pustite, da se vam podoba izoblikuje v mislih. Kaj se je prikazalo med samoopazovanjem? Imejte podobo pred očmi, ko boste spet začeli brati, in iz goste megle pomešanih spominov se bo izluščil njen pomen.

Prepogosto se ne zmenimo za ta sporočila ali jih preglasimo s hrupom življenja, na primer s kronično »prezaposlenostjo«, preusmerjanjem pozornosti ali osredotočanjem na potrebe drugih, vendar nam to škodi. Kadar želimo priti v določen kraj, upoštevamo satelitsko navigacijo. S tem potovanjem ni nič drugače, zato moramo prisluhniti drobnemu glasku notranjega navigacijskega sistema, zlasti kadar reče »preračunavam«, in ga upoštevati, če je le mogoče.

Več o tem, kaj narediti, kadar čutite, da je nekaj narobe, vendar ne veste, zakaj, preberite v svetovni uspešnici Drobne travme.