Kako odpreti srce drugim in odkriti moč prisotnosti, gostoljubja ter pripadnosti

Toliko časa preživimo v skrbeh, kako pristopiti k prihodnosti, da le redkokdaj pomislimo, kako dostopni sploh smo. Oborožimo se s spretnostmi, močjo in potrdili, da bi bili kar se da zadostno pripravljeni na usodni trenutek. A če smo nenehno vpeti v kolesje življenja, lahko zamudimo srečanje, na katerega smo se pripravljali. Če želimo biti dostopni za življenje, drug za drugega in za skrivnostnost, moramo v sebi gojiti notranje gostoljubje.

Tako kot gostitelj pripravi nekaj dodatne hrane, zakuri v ognjišču in k mizi pristavi kakšen stol več za nepričakovane goste, se pripadanje vselej začne s povabilom. Ko nam nekdo izreče odprto povabilo, se v njegovem svetu nemudoma počutimo dobrodošli. Pravzaprav je precejšen del osamljenosti, ki jo čutijo ljudje, posledica tega, da niso povabljeni.

Zdi se, da je naša kultura izgubila veščino gostoljubja

Toko-pa Turner v čudoviti knjigi Pripadanje pravi, da ji je babica svoj čas pripovedovala, kako je kot mladenka živela na Poljskem, kjer je bila navada, da je bil en dan v tednu namenjen temu, da je družina odprla vrata svojega doma skupnosti. Gostitelji so vselej pripravili čaj in prigrizke ter sprejemali prijatelje in znance. Tistih nekaj ur v tednu so ljudje v skupnosti delili svoje življenje z drugimi ter tkali vzajemno pripadnost.

Dandanes živimo prav nasprotno od tega, saj postajamo vse bolj nezaupljivi do svojih sosedov in zaščitniški do svoje zasebnosti. Cena, ki jo plačamo za takšno neodvisnost, je občutek izločenosti, ki tare vse.  

Če želimo v svojem življenju ustvariti pripadnost, se moramo na novo naučiti,

kako soljudem dati vedeti, da so pri nas vselej dobrodošli, tako fizično kot energijsko.

Moč vabeče prisotnosti in pristnega poslušanja

Naj se trudimo ustvariti bližino z ljudmi, z naravo ali z živo skrivnostnostjo, je vabeča prisotnost prvi pogoj za vsakršno obliko intimnosti. Podobno kot bi gostom poslali sporočilo z na stežaj odprtimi vrati doma, lahko že zgolj s prisotnostjo gojimo kakovost gostoljubja, ki drugim sporoča, da so v naši družbi dobrodošli natančno taki, kakršni so.

Ta lastnost kar sama od sebe vznikne, ko se za dovolj dolgo obdobje odpovemo taktiziranju in pokažemo resnično zanimanje za to, kdo je neka oseba, kaj potrebuje in kaj ljubi.

Preprosto povedano, v svojem srcu moramo narediti prostor,

da v njem lahko najde zatočišče še kdo.

Ko izžarevamo gostoljubno prisotnost, lahko posamezniki v naši družbi postanejo tista prava esenca sebe, četudi zgolj za en sam samcat sveti trenutek. Eden največjih prispevkov, ki jih lahko vnesemo v skupnost, je, da za soljudi vzdržujemo sprejemajočo prisotnost, brez vsakršnih pričakovanj, kaj bomo dobili v zameno in ali nam bodo ugodili, ter brez podleganja skušnjavi, da bi jih spreminjali, popravljali ali iskali odgovore na njihova vprašanja.

Ta prisotnost daje ljudem povsem neslišno vedeti, da verjame v tisti del v njih, ki natanko ve, v katero smer iti. In oni to čutijo. Njihovo notranje védenje se odzove in premikati se začnejo v pravo smer.

Če ste kdaj imeli izkušnjo, kako je, ko te nekdo posluša ne le z ušesi,

temveč s srcem, veste, kako močno takšno poslušanje prispeva k pripadnosti.

Ko človek na tej ravni posluša vaše skrivne delce, jih začne nositi s seboj kot svoje. Nekoč v prihodnosti vam iste koščke, razvrščene v bolj smiseln red, lahko celo vrne in vam da vedeti, da se spominja tega. Tedaj med vama še naraste mehka ljubeznivost. Takšna izmenjava je nema zaobljuba neločljivosti.

Kraj zunaj okvirov običajnega časa

Ravno ta pozornost alkimizira razdaljo v intimnost, zato ji bomo rekli prisotnost. Gre za kraj zunaj okvirov običajnega časa, polnega dvoumnosti in tveganj, kjer se lahko zgodi priložnost za nekaj neverjetnega. Prisotnost je čuječa budnost, kot nekakšna oblika lucidnosti.

V stanju prisotnosti ne delujemo več samodejno, temveč smo vključeni v razodevanje resničnosti. Takšna pozornost v življenju je ena največjih duhovnih praks. Ko naša zmogljivost za prisotnost raste, nas lahko povzdigne v stanja vznesenosti in ekstaze.

Če pristnost izvajamo pravilno, nas naredi rahločutnejše do okolja. Potisne nas naravnost v središče nelagodja, nestrinjanja, bolečine, zadrege in nasprotovanja – kajti ravno tu lahko začnemo piliti veščine za sodelovanje z življenjem, kjer to trenutno je, namesto da bi ga prilagajali svojim željam. Povedano drugače, v doživljanje moramo biti pripravljeni vključiti ves spekter dogodkov, namesto da do njega gojimo vse močnejši odpor.

Ko na prisotnost gledamo tako, torej kot na odprtost vsemu, kar je, nemudoma začutimo, kako se okoli sveta začne raztezati nekakšna prostranost. Ravno zmogljivost za prisotnost v nas prebudi občutek za odgovornost do odnosov, skupnosti in naravnega sveta ter za pristno sodelovanje z njimi.

Ko se učite hoditi s tem nenehnim dopuščanjem, tudi drugi v vašem zrcalu ugledajo delčke svoje neokrnjenosti. In to je čudovita ironija pripadnosti: po dolgotrajnem iskanju ljubečega doma namreč ugotovite, da ste vi tisti, ki lahko nudite ta dom.

Resnična nagrada vašega popotovanja pa je, da na stežaj odprete vrata in dopustite,

da življenje postane zatočišče pripadnosti za druge.

Več o tem, kako lahko premagate osamljenost, zacelite svoje rane in obnovite resnično pripadnost svojemu življenju in svetu, pa preberite v čudoviti knjigi Pripadanje.