Kako v resnici razmišljajo predšolski otroci?

Osebnost predšolskega otroka izvira iz nezrelosti možganov, zanjo pa je značilno vedenje, ki je obsesivno, prikupno, impulzivno, anksiozno, očarljivo, nerefleksivno, radodarno, nestabilno, agresivno, uporno, kompulzivno in vse drugo, razen predvidljivo.

Majhni otroci namreč doživljajo poplavo misli, občutij, vzgibov in preferenc, vendar jih niso sposobni imeti hkrati v glavi, da bi si izoblikovali jasno sliko.

Danes z vami delimo šest načinov, kako razmišljajo predšolski otroci – ko jih razumemo, lahko bolje poskrbimo zanje, se povežemo z njimi in jih omogočimo zdrav razvoj.

Majhni otroci »zapolnijo praznine«, ko poskušajo razumeti svet

Majhni otroci niso sposobni razumeti konteksta ali upoštevati več kot enega elementa pri reševanju problema. Svet vidijo po koščkih, zaradi česar so slepi za številne signale in dele kontekstualnih informacij, ki so odraslim samoumevni. Konteksta ne morejo brati, ker ne morejo hkrati zadržati vseh različnih zornih kotov naenkrat.

Na primer: noseča mama je svojega tri leta in pol starega sina peljala na pregled z ultrazvokom, da bo prvič »videl« svojega sorojenca. Ko je videl, kako se sorojenec premika po ekranu, je začel nenadzorovano jokati. Ko ga je mama tolažila z besedami: »V redu je, otročiček je v redu, ne skrbi,« je deček zavpil, »Ne, mami, ne! Zakaj si pojedla dojenčka?!«

Majhni otroci povedo tako, kot je, in vedo, kaj je prav, čeprav s svojim vedenjem ne pokažejo tega

Majhni otroci so nebrzdani v izražanju in doživljanju in so brez samonadzora. Preden kaj naredijo, se ne ustavijo in pomislijo; delajo v skladu z instinktom in čustvom. Politična ali socialna korektnost v njihovem načinu razmišljanja ne obstaja, svoje ideje pa bodo delili brez zavor.

Izziv je ohraniti integriteto majhnega otroka in se ne pretirano odzvati ali ga sramotiti, ker je zvest samemu sebi. Če naj spodbudimo otroke k osmišljanju njihovega sveta, moramo spodbujati njihovo težnjo, da poročajo o njem. Ob nemotenem razvoju bodo majhni otroci na neki stopnji pomislili dvakrat, preden bodo spregovorili. Do takrat pa potrebujejo prostor za osmišljanje sveta, kakor se poraja pred njimi, čeprav jih lahko spodbujamo, da to počnejo, kadar smo sami z njimi.

Prav tako majhni otroci niso sposobni povedati prave laži, saj ne morejo v mislih imeti hkrati resnice in neresnice. Ker nimajo skritih misli ali notranjega konflikta, resnično verjamejo v to, kar povedo.

Pomanjkanje notranjega konflikta pri majhnih otrocih prispeva ne samo k izbruhom frustracije, ampak tudi k stopnjevanju zabave. Če je bil majhen pljusk zabaven, potem mora biti večji pljusk še zabavnejši.

Kdor osvoji njihova srca, je resnično oboževan, saj v njihovem veselju ni nobenih skritih načrtov ali neporavnanih računov. Nobene zagrenjenosti ni v njihovih srcih, nobenih neizpolnjenih pričakovanj in nobenih zamer. Njihova ljubezen je v svojem izrazu čista.

Ni srednje poti in iz vsake muhe nastane slon

Majhni otroci so nagnjeni k izpodrinjenim oziroma nihajočim odzivom in nihajo od enega doživljanja in čustva k drugemu. Ni nikakršne zmernosti ali srednje poti, poštenost pa se meri po tem, ali so dobili, kar so hoteli.

Eno minuto so ubogljivi, že naslednjo pa se vse obrne in so nato poosebljen upor. Njihov pogled na svet je črno-bel, siva je očitno odsotna.

Majhni otroci lahko tako kot konj s plašnicami vidijo samo eno stvar

Majhni otroci niso sposobni delovati iz dveh referenčnih točk naenkrat, zaradi česar v svetu majhnega otroka oživita čarovnija in domišljija. Ne moti jih, da nikakor ni logično, da lahko Božiček vsem prinese darila, da zobne miške zamenjajo zobke za darila in da lahko velikonočni zajčki ležejo čokoladna jajca. Ne morejo videti širše slike ali lukenj v logiki v čarobnih zgodbah.

Nezmožnost majhnih otrok, da delujejo iz dveh referenčnih točk, pomeni, da ko se ukvarjajo z eno stvarjo, običajno niso pozorni na druge v svoji okolici – na primer, da se jih pokliče k večerji, ko se igrajo. Do zasuka med 5. in 7. letom (7. in 9. letom pri občutljivih otrocih) se njihovi sistemi pozornosti še razvijajo in lahko se zdi, da nas ne poslušajo, ko jim nekaj govorimo, da delajo nepremišljene napake, da izgubijo pozornost pri nalogah, ki niso več zanimive, da se zlahka premotijo, da s težavo organizirajo dejavnosti, izgubljajo stvari in se zdijo pozabljivi.

Gre za igro, ne za delo

Majhni otroci niso sposobni razumeti pojma dela ali pokazati k cilju usmerjenega vedenja, kjer je potrebno odrekanje. To običajno skrbi številne starše, ki vidijo vztrajnost in odrekanje kot bistvo uspeha v življenju, od športa in hobijev do šole in dela.

Kratkovidnost in zaznano pomanjkanje motivacije majhnega otroka, njegova nagnjenost, da prehitro obupa, ko nekaj postane pretežko, starše spravlja v obup. Pojem dela pri majhnih otrocih nima pomena, ker brez sočasnih občutij in misli niso sposobni odložiti zadovoljitve. Da lahko delaš, se moraš odreči zadovoljitvi in preseči frustracijo, ki se lahko pojavi.

Najboljša možnost, kako pomagati majhnim otrokom, da vztrajajo pri nalogi, je prek igre – ki je popolno nasprotje dela. Načrti, s katerimi se jim prezgodaj vsiljuje delo, bodo imeli nasproten učinek od želenega ter bodo vzbudili frustracijo in upor.

Gre »zame« ali »zate«, nikoli pa »za naju ali nas«

Majhni otroci lahko upoštevajo samo eno osebo naenkrat, in to so običajno oni. Njihova pozornost bo bodisi na njih samih bodisi na drugi osebi, zaradi česar se zdijo zelo egocentrični ali pa vneti sledilci drugih ljudi. Ker imajo v mislih prostor samo za eno osebo, ne zmorejo povezanosti, ne da bi izgubili sebe kot ločeno osebo. Majhni otroci ne preidejo z »mene« na »naju ali nas«; preidejo z »mene« na »tebe«.

Otrok začne razvijati jasen občutek sebstva pri dveh letih, pred tem pa sveta ne dojema kot ločenega od sebe. Eden od ciljev zgodnjega otroštva je negovanje tega porajajočega se sebstva in njegovo utrjevanje. Otroci potrebujejo prostor, čas in podporo, da razumejo, kdo so, namesto da se jih prehiti s potrebami ali željami drugih.

To, da se trenutno v zgodnjem otroštvu poudarja, naj se otroci med seboj razumejo in upoštevajo potrebe drugih, zasenči pomembnejši razvojni cilj. Majhni otroci morajo najprej razumeti, kdo so. Osebna integracija in krepitev individualnosti sta pred socialno integracijo in medsebojno odvisnostjo.

Več o tem, kako razumeti predšolske otroke, preberite v svetovni uspešnici Počivaj, igraj se, odraščaj, ki temelji na znanosti in odnosno-razvojnem pristopu priznanega psihologa Gordona Neufelda ter razkrije, kako odločilna je vloga staršev pri ustvarjanju pogojev, da majhni otroci lahko cvetijo.