Kdo danes vzgaja otroke?

Starejši opažamo, kako naši otroci in vnuki postajajo vse manj in manj podobni nam in da imamo nanje vse manj in manj vpliva. Preseneča nas njihov jezik, način komuniciranja, vrednote, način oblačenja, njihovo psihološko stanje, njihova agresivna neubogljivost, otopelost ... Zaskrbljeni za njihovo in našo prihodnost pogosto ne najdemo vzrokov oziroma jih lahkotno pripisujemo le digitalizaciji življenja in jim kot glavni (pogosto edini) ukrep omejujemo dostop do računalnika ali mobilnih naprav. Dokler še lahko. Uporaba sile namesto starševske moči povzroči silovit upor in nam odvzame še zadnji košček moči in upanja.

Naši otroci postajajo vse bolj otopeli, enako pa velja tudi za starše

Nobena generacija pred nami ni tako nemočno opazovala nastajanja drugačnega človeka. Zmedeni, razočarani, zaskrbljeni v svoji nemoči se sami predajamo karieri ali zabavni elektroniki. Nekateri iščejo strokovno pomoč psihologov in psihiatrov, a terapije ne pomagajo veliko. Terapija pomaga le tistim, ki si želijo pomoči in so jo pripravljen sprejeti ter so se pripravljeni spremeniti. Otroci si ne želijo pomoči odraslih, posebej tujih, saj jih bodo vrstniki imeli za duševno bolne. Raje svojo nesrečnost krotijo s pripravki, ki jih kupujejo na črnem spletu, v alkoholu, drogah ... Postajajo še bolj otopeli, odtujeni. Neprepoznavni. Tuji.

Vse več mladostniškega nasilja

Ne vem, koliko je takšnih otrok in družin v vašem okolju, a najbrž te nenavadnosti opažate vse pogosteje. Tudi mediji redno poročajo o naraščanju depresivnosti in anksioznosti pri otrocih in o mladostniškem nasilju (tudi do staršev). Ko to pišem, mediji poročajo o dveh mladoletnikih, ki sta ubila svoje mame. Morda pri nas še ne bijemo plati zvona, v tehnološko razvitih družbah starejši sprožajo vse alarme. Mladostniško nasilje (tudi samonasilje) se širi kot požar. Pomaga pa nič. Tehnologija ga samo podpihuje. Gasilci za takšne požare so lahko zgolj starši, a njih nihče ne angažira. Ker ne vedo, zakaj se to dogaja niti kaj lahko ukrenejo.

Je vedenje otrok le krik na pomoč?

Smo res v procesu izgubljanja potomcev, dedičev naše kulture v najširšem pomenu besede? Ali gre za nepovraten proces? Ali si naši otroci želijo popolnoma drugačnega življenja? Ali jih to bogati, osrečuje? Ali je njihovo vedenje le krik na pomoč? Ali lahko starši in stari starši obrnejo ta proces?

Mnogi starši prehitro spodbujajo osamosvajanje otrok

Strokovnjaki so ta proces zaznali že pred leti, a jih je preglasila industrija in preslišal naš nepozoren um. Tudi realne razmere niso nakazovale tako globokih in hitrih sprememb. Bili smo še pod vtisom knjig o tem, da se vzgoja praktično neha z začetkom osnovne šole. Takrat se nekako začne proces zmanjševanja navezanosti otrok na starše s hkratnim procesom uveljavljanja svoje volje, ki pogosto preraste v nasprotovanje starševski avtoriteti oz. kontravoljo.

Mnogi menijo, da je treba to kontravoljo podpreti, da to prispeva k hitrejšemu osamosvajanju otrok, da pozitivno vpliva na oblikovanje njihove samopodobe, da krepi njihov značaj. Mnogi starši razvezovanje otrok sprejmejo z olajšanjem, ker so okupirani s svojimi težavami in interesi. Pomembno jim je, da so otroci zaposleni, ker tako imajo mir. Skrbijo za interesne dejavnosti otrok in jih vozijo na različne športne, kulturne aktivnosti, skrbimo za domače naloge … in se imajo za dobre starše, a se ne vprašajo, kdo jim vzgaja otroke.

Otroci še vedno potrebujejo vodstvo staršev

Bolj kot očitno je, da se odmik od starševske vzgoje dogaja vse bolj zgodaj, ko so otroci še vedno otroci in še vedno potrebujejo nekoga, ki jih bo sprejemal, usmerjal, tolažil, občudoval, komu bodo pokazali, česa so se naučili, se pohvalili s svojimi dosežki. Če zaznavamo, da otroci ne sprejemajo staršev kot življenjskih učiteljev, najpomembnejših zaupnikov in podpornikov, se moramo vprašati, kdo prevzema njihovo vlogo. Komu se zatekajo otroci, ko potrebujejo oporo, razumevanje, potrditev, občutek sprejetosti in spoštovanja, celo nežnosti in ljubezni? To so njihovi vrstniki.

 
Otroci se namesto na starše navezujejo na vrstnike.

Zdrava navezanost na starše se spremeni v

toksično navezanost na vrstnike.

Sprejemajo njihove navade, njihov jezik, moralne vrednote, tekmujejo za njihovo pozornost in ljubezen, njihovo kulturo v najširšem pomenu besede. Tako ostajajo brez korenin, brez izkušenj staršev, s popačenimi življenjskimi instinkti, kaj je prav in kaj narobe.

Namesto vertikalnega prenosa kulture se dogaja horizontalni prenos. Ta proces je nov in zelo zaskrbljujoč.

Zakaj se to dogaja? Zakaj starši izgubljamo moč in jo poskušamo nadomestiti s silo? Je možno to moč pridobiti nazaj? Brez, da bi sami obiskovali strokovnjake in se udeleževali različnih delavnic. Kako in kdaj?

Otroci nas potrebujejo

Odgovor sta v knjigi Otroci nas potrebujejo našla klinični razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld in Gabor Maté, dr. med., ki je v svetu in tudi pri nas znan po knjigah Ko telo reče ne in V svetu lačnih duhov.

Čudovita razlaga, opisani konkretni primeri vrstniškega navezovanja s pogosto tragičnimi posledicami in zelo uporabni nasveti, kako vrniti otroke k sebi. Ker nas potrebujejo. Prav vsak bi jo moral prebrati.

To ni še ena knjiga o vzgoji otrok, temveč knjiga, ki razkrije pomen globokih povezav med starši in otroki, zaradi katerih smo, kakršni smo.

Zapis je prispeval Ivan Soče