Ko se naučiš slišati sebe ... Pride ljubezen

Pri enainpetdesetih sem šla na čisto pravi potapljaški tečaj, tistega z jeklenko. Resnica je, da se mi niti sanjalo ni, v kaj se spuščam.  Polno naključij me je porinilo v to avanturo. Rekla sem ja, ne da pomislila, da do takrat niti plavanja z masko nisem obvladala. Vztrajala sem. Ko sem opravila tudi praktični del zaključnega izpita, potop z učiteljem, sem bila srečna do neba.

V roki sem držala potapljaško izkaznico in se zavedela, da zame to ni bil le potapljaški tečaj. S časom mi je postajalo jasno, da me je v to avanturo porinilo moje nezavedno, ki je hotelo, da se soočim s preživetvenim strahom, in da je preživetveni strah predstavljal dediščino moje družinske skrinje, predvsem ženskega dela. Pod vodo je priplaval ven v vsej svoji veličini.  Šestnajstmetrski izpitni potop je bil krona tega krutega soočenja. 

Danes sem globoko hvaležna, da sem sledila sem vzgibu nezavednega. Vzgib je preglasil moj kot švicarska ura delujoči razum, za trenutek so zasvetile rdeče luči in tako sem se znašla v toku potapljaške avanture. Zatikalo se je že pri teoretičnem delu, praktični del v bazenu je pomenil pravo soočenje.  Paralizirana od strahu sem v popolni potapljaški opremi sedela na robu bazena in se nisem zmogla premakniti. Nisem odložila jeklenke, četudi mi je razum govoril drugače. Moj mladi učitelj me je opazil, se usedel zraven mene brez besed in čakal. Počakal je nekaj minut, nato me je spet brez besed prijel za roko in na kratko vprašal:« Greva?« Pokimala sem. in zakorakala sva v vodo. Ob vsakem koraku sem pričakovala, da mi bo razneslo telo, ne le srce. A telo je ostalo celo, srce tudi. Bila sem pod vodo. 

Moja potapljaška avantura se je mojim najbližjim, ki so dobro poznali moj strah pred »glavo pod vodo«, zdela kot skok v bazen brez vode. Če pogledam nazaj, je bilo res tako, a sem po kdove kakšnem čudežu vseeno skočila – in preživela. Pomagala mi je, da sva se s preživetvenim strahom soočila na vse ali nič in se na izpitnem potopu tudi pobotala. Na neki način sva postala skoraj prijatelja. Nisem ga več sovražno podila stran, nisem gledala stran, ko se je pojavil. Učila sem se ga sprejemati in se začela pogovarjati z njim. Mnogo tega mi je imel povedati. Sprejela sem celo, da bo del njega za vedno ostal z menoj, saj je bil dolgo moj nezavedni sopotnik. Potapljanje pa sem obesila na klin in sklenila, da se ne bom več potapljala, četudi bi mi morda kak nov potop prinesel lažje soočenje in nove uvide. Dovolj za to inkarnacijo, sem sklenila.

In kaj se je zgodilo?

Mavrica mi je petnajst let po tem, ko sem obesila potapljanje na klin in živela prijazno samsko življenje – prinesla potapljača.

Bilo je zgodaj zjutraj, sama sem stala na beli peščeni plaži nekje blizu ekvatorja, nikjer ni bilo žive duše. Spet me je nepopisno veliko slučajev pripeljalo na to obalo in veliko stvari se je na tem potovanju zgodilo prvič. Prvič sem si privoščila dvotedenski dopust daleč od doma, prvič sem zapustila meni neljubo družbo, s katero sem potovala, in prvič v življenju sem začutila globok mir ob pravici, da poskrbim zase, in koraku, ki sem ga naredila. Uživala sem samoto, toplo morje in sonce že četrti dan, ko se zgodilo. 

Kot vsako jutro sem tudi tisto zelo zgodaj vstala, da bi z gležnji v vodi naredila dihalne vaje. Nebo je bilo temno sivo od nočne nevihte, morje turkizno, pesek bel.  A ko sem se prišla izpod zelenja dreves, sem ostrmela – preko temnega neba se je v velikem loku pela popolna mavrica. Ozrla sem se, da bi videla, od kod sploh prihaja sonce. Kukalo je iz majhne razpoke temno sivih oblakov in ustvarilo to čudo. Očarana od njene lepote sem jo veselo vprašala: »Kaj bi mi rada povedala, a mi kaj prinašaš?« Ni odgovorila, a ko sem se ozrla na desno, sem v daljavi videla, da se mi približuje moški. Videla sem silhueto, nedvomno je bila moška silhueta v kratkih hlačah in plapolajoči odpeti srajci. Hodil je po robu meje med morjem in peskom naravnost proti meni in zdelo se je, da me nima namena obiti. Res je tik ob meni obstal. V transu začudenja nad mavrico sem spregovorila prva in ga vprašala: »Ste videli mavrico?«  V resnici se ne  spomnim več, o čem sva govorila, a pogovor je stekel. Ni ostal dolgo, ker je bil na jutranjem sprehodu pred potapljanjem. Spomnim pa se, da je rekel: »Rad bi nadaljeval najin pogovor. Okoli druge ure se vrnem in pridem mimo vas. Kje vas lahko najdem?« Namesto odgovora sem brez pomišljanja pokazala bungalov in rekla: »Številka 2.« Še danes težko verjamem, da sem to res naredila. 

Na svojo potapljaško kariero se ob omembi potapljanja nisem niti spomnila. Po srečanju sem ugotovila, da sem skoraj ves teden bivala tik za potapljaškim klubom, s katerim se je nameraval moj naključni angleški sprehajalec potapljati ves teden. Na otok je priletel en večer pred najinim srečanjem. Videvala sva se še dva dni, nato sem odletela nazaj domov jaz. Šele zadnji dan sem pristala, da mi je pustil svojo telefonsko številko, svoje mu nisem dala. Hotela sem nazaj domov, na varno, brez obljub in brez obveznosti. Ko sem bila na varnem, sem se oglasila. Mesec dni po najinem srečanju pod mavrico me je obiskal – in ostal. Še zdaj mi večkrat reče, da mavrice ni videl, da pa je na obali našel skrinjo zlata. Ko sva se srečala, si nisem mislila, da je moj naključni sprehajalec tisto, kar mi mavrica prinaša. 

Ljubezen je nepričakovano stopila skozi moja vrata. Upala je plaho potrkati na vrata,

da bi skupaj z njo ugotovila, ali sem se dovolj dobro naučila slišati sebe. 

Veliko nas je, ki se ne znamo slišati. Ker so bile naše  potrebe in želje v naših rosnih in manj rosnih letih preslišane in spregledane, smo se jih nazadnje naučili preslišati in spregledati še sami. In potem, ko v nekem trenutku (velikokrat po dolgem času) zmoremo reči: »Dovolj je,« stopimo na zahtevno, velikokrat bolečo, a čudovito pot. Kajti bolečina nam kaže pot, pripoveduje nam o naših zatrtih potrebah, govori o naših neizpolnjenih željah. Uči nas poslušati sebe, uči nas, kako lepo delati s seboj, uči nas empatije do nas samih. Šele ko se (na)učimo poslušati sebe, ko se (na)učimo upoštevati svoje potrebe in se (na)učimo izpolnjevati svoje želje, lahko negujemo pristne odnose in bližino z drugimi. Samo pristni odnosi hranijo dušo in srce ter zdravijo telo – vseh vpletenih. 

V intimni dvojini se najbolje pokaže, koliko si se zares naučil poslušati sebe. V letih samskosti sem se pobotala s svojo preteklostjo. Rane so se zdele zaceljene, dihala sem svobodno in zadovoljno. Brazgotine ran me niso motile, saj sem jih znala videti in varovati. 

A mavrica je odstranila varovala. Ni bil več preživetveni strah, ki se je oglasil, bil je strah pred bolečino, izgubo in prizadetostjo. Zdelo se je, da prihaja iz kosti, tako kot je nekoč prihajal preživetveni strah. Zdaj razumem, zakaj pregovor »nagnati strah v kosti«. Tam se strah zares naseli. A po izkušnji s preživetvenim strahom sem vedela, kaj mi je početi, in vedela sem tudi, da ne bo lahko. Gledala sem strah, brala njegova sporočila, še jih gledam in berem. Hvaležna sem, da sem bolje kot kdaj koli prej opremljena za branje sporočil strahu in bolečine. Oba mi kažeta moj odnos do sebe in lastne vrednosti, kažeta mi pot v Ljubezen.

Mavrica mi je prinesla potapljača – in izziv. In tako se ponovno potapljam – v morske globine in v ljubezen. In oboje še vedno ni enostavno. 

- Avtorica knjige Deklice brez gnezda: V iskanju poti do odraslih otrok (2021, ponatis 2023), slovenska uspešnica o tem, kako zavestno preoblikovati boleče družinske vzorce.