Ko telo reče ne, potrebuje naš da

Gabor Maté v knjigi Ko telo reče ne med prvimi poveže medicino s psihologijo in začenja vzroke bolezni iskati onstran zgolj fizičnih dejavnikov. Dotakne se posledic travme, nepredelanega stresa in nekonstruktivnih vzorcev ter na primerih iz svoje prakse razloži povezavo med načinom življenja in nastalimi kroničnimi boleznimi.

Dolgoročen stres – eden glavnih povzročiteljev bolezni?

Konstanten stres postaja način življenja do te mere, da se ga ljudje pogosto niti ne zavedajo, dokler se nekoliko ne ustavijo in pogledajo, kaj se dejansko dogaja z njihovim telesom.

Marsikdo ne zmore dlje časa sedeti pri miru niti vzdrževati pozornosti, ne da bi mu um že bežal v različne aktivnosti (telefon, stik z drugimi ljudmi, razne dejavnosti, delo itd.). Možgani so tako zelo navajeni visokih frekvenc (visoko beta stanje ali celo gama valovanje), da se na nižje ne zmorejo prilagoditi dovolj hitro, da bi oseba še vztrajala v introspekciji. Ko se ustavi, se namreč začne zavedanje resničnega notranjega nemira, zato jo obrambni mehanizmi že peljejo naprej v aktivnosti, skozi katere neprestano sprošča energijo navzven. Zato pa se je nikoli ne nabere dovolj, da bi dejansko »počila« in s tem prinesla možnost transformacije.

Vzroki, zakaj je toliko ljudi pod stresom, so prej notranji kot zunanji

V vsakdanjem načinu življenja se tako kažejo zgolj posledice notranjih ustrojev mase ljudi. Stres je ena izmed ostalin posledic nepredelanih travm – tako šok travm kot tudi razvojnih ter medgeneracijskih, najpogosteje pa kar njihovega skupka, zato se ni čuditi, da je celoten svetovni ustroj dandanes podoben enemu velikemu posttravmatskemu sindromu z dodatki narcisizma, deloholizma, alkoholizma in drugih – izmov, ki so le poskusi uravnavanja vsega, kar je notranje razbitega in necelostnega.

Gabor Maté v knjigi pove: »Za tiste, ki so od zgodnjega otroštva vajeni visokih ravni dolgotrajnega stresa, nelagodje ustvarja odsotnost le-tega, saj vzbuja dolgočasje in občutek brezsmiselnosti. Ljudje lahko postanejo odvisni od svojih stresnih hormonov, adrenalina in kortizola, je opazil Hans Seyle.« (Maté, str. 48)

Vse tri je opazil pri ljudeh s kroničnimi boleznimi (Maté, str. 55).

Vsi trije dejavniki namreč izhajajo iz porušene notranje strukture osebnosti, predvsem iz pomanjkanja občutka notranje varnosti in stabilnosti. Zato je za zdravje izredno pomembno, da se ga lotevamo od znotraj navzven.
 

Je rak bolezen čustvenega neizražanja in destruktivnega odnosa do sebe?

Potlačena, nepredelana in zanikana čustvena stanja se kot energija nabirajo v našem sistemu in ustvarjajo notranje pritiske nanj. Avtor z medicinskega vidika končno podpre to, kar psihologija govori že zelo dolgo: ravnanje s svojimi čustvi, odnos do sebe in svojega telesa ter nekonstruktivni mentalni vzorci vplivajo na procese v našem telesu, saj preko povišanega stresa vplivajo na naše hormone, s tem pa na imunski sistem in dolgoročno na razvoj bolezni.

V potrditev navedenega je bilo opravljenih več raziskav; kar nekaj takih, ki ta dejstva vse bolj podpirajo, pa najdete tudi v tej knjigi. Navajam zgolj nekatere:

• Med letoma 1965 in 1966 so intervjuvali 1000 moških in žensk in jim postavili vprašanja o neželenih življenjskih dogodkih, o občutku dolgotrajnega brezupa ter o nečustvenem soočanju s stresom. Deset let pozneje (do leta 1976) je več kot 600 sodelujočih umrlo za rakom, srčnimi obolenji ali kapjo (nekateri tudi iz drugih razlogov). Vendar so opazili, da sta bila zlasti pri raku neodvisna dejavnika tveganja smrti visoka racionalnost in nedopuščanje čustev (str. 116).
• Rak na dojkah se je manj razvijal pri ženskah, ki so bile sposobne izražati jezo in so imele več družbene podpore (str. 87).
• V raziskavi leta 1984 so merili odzive na stresne dražljaje treh skupin ljudi: bolnikov z melanomom, ljudi s srčnimi obolenji in udeležencev iz kontrolne skupine brez zdravstvenih težav. Prikazovali so jim žaljive, neprijetne ali depresivne izjave. Vsi so imeli notranje odzive nanje, pri skupini z melanomom pa so opazili največ zanikanja tesnobe ali razburjanja zaradi sporočil (str. 159).
   

Gabor Maté pravi tako: »Za povzročitev raka ni dovolj, da se pojavi škoda na DNK. Zatajiti mora tudi popravljanje DNK in/ali okrniti se mora nadzorovano celično odmiranje. Stres in potlačevanje čustev lahko negativno vplivata na oba procesa.« (Maté, str. 123)

»Citokini, sporočilne molekule, ki jih proizvajajo imunske celice, se vežejo na receptorje možganskih celic, da povzročijo spremembe v telesnih stanjih, razpoloženju in vedenju. Da čustva sprožijo spremembe v imunski dejavnosti, je samo druga plat istega kovanca.« (Maté, str. 216)

Ob branju knjige se mi je pojavilo tudi vprašanje o otrocih in najstnikih, ki so bombardirani z nasilno vsebino na družabnih omrežjih. Resnično se mi zdi na mestu vprašanje, kako to vpliva na njihove možgane, koliko prikritega stresa ustvarja in kako se bo to kazalo v kasnejših generacijah. Še bolj pomembno se mi zdi, da jih starši pred takimi vsebinami zaščitimo, kolikor nam le uspe. Predvsem pa da jih ozaveščamo o škodi, ki jim jo povzroča.

Ključ razrešitve nosimo sami

Upam, da bodo takšne knjige počasi ozaveščale ljudi do te mere, da se bo med obvezne vsebine za življenje v šolah uvrstilo tudi učenje tehnik predelovanja čustev in soočanja s stresom ter notranjim negativnim samogovorom. Žal to ni nekaj, kar bi se naučili od prejšnjih generacij, saj pogosto tega niso znale niti same. A namesto jeze in agresije zaradi tega, česar nismo dobili (kakor se lahko odzove vsaka generacija na prejšnjo, če bi se že šli to igro), je pomembno prevzeti odgovornost zase in aktivirati svoje notranje moči v smeri razrešitve in učenja o tem, kar nam manjka, namesto da gojimo še več zamer in s tem stresa.

Sama menim, da so nam prejšnje generacije v večini zagotovile materialno ugodnejši podstav, kar je dobra podlaga za odriv naprej. Naloga zdajšnjih generacij pa je, da se od zadovoljevanja osnovnih potreb premaknemo k izpolnjevanju potrebe po samoaktualizaciji (nivo potreb po Maslowu) in se naučimo izpustiti zgolj preživitvene strategije ter nadaljevati v smeri razvoja svoje identitete k avtentičnosti.

Žal ne zaznavam, da bi družbeni lobiji resnično težili k podpori ljudem na poti do zdravja (sploh farmacevtski). Odgovornost mora prevzeti posameznik sam in se naučiti orodij za osebni razvoj, če ima občutek, da mu manjkajo. Podati se mora na pot predelovanja posledic nepredelanih travm in potlačenih čustev ter preseganja nekonstruktivnih mentalnih vzorcev, ki jih je sprejel za svoje in iz katerih živi, namesto da bi živel iz tega, kar resnično je – iz svojega notranjega potenciala. To je pogosto daljša pot osebnega razvoja, ki je za nas ne more prehoditi nihče drug. Podpre nas lahko marsikdo, prehodimo pa jo lahko samo mi. Razlog, zakaj je to resnično vredno, pa vam lahko pomaga prepoznati tudi ta knjiga.

Zdravje je posledica resničnega notranjega ravnovesja. Bolezen je prav tako posledica, le obratnega stanja.

Notranji mir je nov uspeh

Knjigo Ko telo reče ne priporočam vsem, ki si želite več jasnosti glede tega, kaj se sploh dogaja v vas samih. Vsem, ki želite razumeti povezavo med umom, srcem in telesom. Prinese vam lahko tistih nekaj informacij, ki vam bodo nakazale pravo smer razreševanja težav in na dolgi rok pomagale, da boste ohranjali zdravje, tako da boste k njemu pristopali bolj celostno in predvsem da boste spreminjali vzroke, namesto da bi se zgolj ukvarjali s posledicami.

- Anita Gomezel, Univ. dipl socialna pedagoginja, terapevtka transpersonalno kognitivne terapije (TCT®),

N.A.R.M travma terapevtka in ustanoviteljica programa Zaživi Sebe®