Lov na generala: Kaj so nam zamolčali?
V teh aprilskih in majskih dneh praznujemo 80. obletnico zaključka druge svetovne vojne na evropskih tleh. Obletnic je več, saj se vojna ni končala na vseh delih ob enakem času – spopadi na naših in avstrijskih tleh so se dejansko dogajali še po uradnem zaključku vojne 9. maja 1945, vse do 15. maja. In prav ti dnevi so med drugim opisani tudi v knjigi Operacija Pliberk, zadnjem delu trilogije Lov na generala izpod peresa dr. Sama Javornika.
Vendar se zgodba ne zaključi tukaj, temveč se za zaključek te skoraj 1400 strani dolge epopeje odpravimo v Beograd, v vojaški zapor na ulici Đušina 7. in to je tisti del, ki Javornikovim knjigam doda češnjo na vrh torte. Vse tri knjige bi bile lahko »zgolj« napeti pustolovski vojni romani, saj pisatelj uspešno združuje realno dogajanje z izmišljenimi liki (Odred Frdamanih), in tako ustvari pravo akcijo. Vendar je Lov na generala več, ker je predvsem kritika prejšnjega in tudi zdajšnjega režima – pravzaprav vseh režimom, ki so kdaj bili –, ki jo lahko skrčimo v eno enostavno vprašanje: kaj so nam zamolčali?
Vse tri knjige uvodoma nosijo isti citat Ambrosa Bierca, ameriškega pisatelja kratkih zgodb, novinarja, pesnika in tudi veterana ameriške državljanske vojne:
»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, o dogodkih, v večini nepomembnih, ki jih ustvarjajo vladarji, v večini faloti, in vojaki, v večini bedaki.«
Naj k temu dodam še Orwellovo misel, ki jo Javornik citira v tretji knjigi: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost. Kdor pa obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost.«
Naj k temu dodam osebno noto: osnovno šolo sem začela obiskovati v drugi polovici devetdesetih let, srednjo šolo v drugi polovici prvega desetletja novega tisočletja in fakulteto, smer politologijo, v začetku drugega desetletja tega tisočletja. Pa vendar, kako drugačna je bila pripoved zgodovine v časih prejšnjega režima od tistega, kar sem se jaz učila? Naj pred odgovorom dodam še eno vprašanje: kako drugačna bi lahko v resnici bila, če sem imela profesorje, ki so svojo kariero začeli v prejšnjem režimu in ki v času tranzicije niso prejeli nobenega dodatnega izobraževanja na temo razbijanja populističnih in propagandnih zgodb prejšnjega sistema?
Odgovor je verjetno jasen, zato nas ne bi smela čuditi politična situacija v Sloveniji ter tudi nostalgija, ki nikakor ne izumre. Naj priznam, da sem retrospektivno spoznala, da spremembe sicer so bile, neopazne v tistem času in prepoznane zgolj skozi osebno analizo kasneje – v prvih letih sem imela namreč tovarišice (leto 1996, 1997), ki pa so potem postale učiteljice. Takrat sem mislila, da je to zaradi »napredovanja«, da imaš v nižjih razredih tovariški odnos in kasneje bolj profesionalen, saj učitelj tudi sicer kasneje postane profesor. Vendar ni tako.
Hitler je 22. aprila 1941 napadel Sovjetsko zvezo, ki je po vojni kot ena izmed zaveznikov postala velika zmagovalka. Toda ne pozabimo, da je 1. septembra 1939 ta ista Sovjetska zveza napadla Poljsko skupaj z Nemčijo. In naj tako navedem podoben podatek iz Javornikove knjige o t. i. marčevskih pogovorih: »To je eno najbolj skrivnostnih obdobij v Titovi karieri. In verjetno tudi eno izmed najbolj sramotnih.« Po vojni je to postala tabu tema, o kateri se ni govorilo. Izginilo je iz vseh učbenikov in zgodovinskih knjig. Verjetno tudi vi niste o tem prav veliko vedeli, mar ne!? Pogovore je prekinil sam Hitler: Z banditi se ne pogovarja, bandite se pobije!
In kaj so bili ti marčevski pogovori? »Tito je generalu Löhru v času četrte ofenzive (obdobje bitke na Neretvi) ponudil sodelovanje in skoraj mesec dni sta se dogovarjala o skupnem nastopu proti Angležem. Tito in njegovi sodelavci so Angleže dojemali kot smrtne sovražnike, saj je Churchill podpiral staro jugoslovansko vlado in njeno vojsko (četnike), Tita in partizane pa dolgo ni priznal za legitimne predstavnike skupnega zavezniškega odpora proti Nemcem.« Löhr pa je bil pretkan – želel je, da Tito premaga četnike, nato pa bi se lotil partizanov.
Zgodovina je polna takšnih preobratov in tisto, kar mi beremo o njej, se učimo o njej, je predvsem pripoved. Zgodovina ni nobena učiteljica in da se iz nje ničesar ne naučimo (asociacija na Nikoli več v Evropi). Predvsem pa je dejstvo, da zgodovina ni črno-bela, pa vendar je zanimivo, da kljub vse večjemu dostopu do informacij ljudje preprosto verjamemo zgodbam, ki smo se jih naučili v šoli. Morda preprosto v tem hitrem življenjskem ritmu nimamo časa za preizpraševanje?
In vprašanje je tudi, kaj bi se na psihološki ravni zgodilo z navadnim človekom, če bi njegova prepričanja obrnili na glavo – vse lažje se namreč spopadamo z obstojem dejstev, ki nam jih niso povedali (recimo marčevski pogovori). Toda kaj če bi bile pripovedi, o katerih je vse več govora, na primer glede egipčanskih piramid, resnične, torej da jih niso zgradili Stari Egipčani, ker so veliko starejše (in ker še danes s sodobno tehnologijo ne vedo, kako bi jih lahko zgradili)? Bi se znali spopasti s tem? Vidimo namreč, da je sodobnemu posamezniku že tako vse težje, ker se mu odvzemajo vse tiste jasno kategorične identitete (spol, narodnost, vera ipd.), kaj šele torej, če mu odvzamemo vso Resnico.
Če se vrnemo nazaj k Lovu na generala – Javornik je torej odličen v dveh zadevah: najprej mu je uspelo spisati odličen pustolovsko-vojni (tudi zgodovinski) roman in teh v Sloveniji zadnje čase ni bilo veliko. Močno so v porastu slovenske kriminalke in tudi ljubezenski romani, ta žanr pa še ne. Toliko bolj zanimivo, ker so bili vojaški romani v času prejšnje Jugoslavije močno popularni, sploh podvrsta, torej partizanski romani. Kar Javornik v primerjavi ravno s slednjimi še doseže, je neka nevtralnost: čeprav sploh na koncu piše o naših krajih in naših ljudeh, je popolnoma jasno – ne obstaja zgolj zlo na eni strani in zgolj dobro na drugi. Javornik namreč brez težav navede vse grehe partizanske (naše?) strani in sploh Starega (Tito torej) prikaže takšnega, kot je bil: oportunista, grebatorja in pravega Machiavellista (cilj opravičuje sredstva), pa četudi graditelja. Na takšen iskren način dobimo vpogled tudi v to, kdo je bil Alexander Löhr.
Javornik ima ... tudi neverjetno nepristranski ton (in enostaven slog), ki nas kar vabi h kritičnemu premisleku o preteklosti in posledično sedanjosti ter prihodnosti. Hkrati pa navduši s prilogami v knjigi, torej analizo horoskopa, ki nam ponudi še za eno stopnjo višji uvid na vse tri omenjene časovne dimenzije (preteklost, sedanjost, prihodnost), to pa naredi na izjemno strokoven način.
Če iskreno povem, to ni neko čenčavo vedeževanje, temveč nas Javornik dejansko popelje v jedro psihološke astrologije, katere je tudi diplomant, in nam tako ponudi še eno stvar, ki jo lahko v prihodnosti bolj podrobno analiziramo. Kot dokaže na podlagi te knjige, to sploh ne bi bilo neumno, temveč krvavo potrebno za dejansko razumevanje te zgodovinske pripovedi. Nekdaj je bila namreč astrologija pomembna veda, s katero so se ukvarjali filozofi, potem pa so jo namerno potlačili s ciljem, da ljudje ne bi vedeli in razumeli preveč. Da bi se ukvarjali s preživetjem, zemeljskimi zadevami in ne bi uvideli, da tukajšnjo trpljenje ni noben pogoj za kakršno koli večno bivanje.
Naj na tej točki zaključim in vas poleg raziskovanja astrologije in zgodovine za začetek povabim k branju Javornikovih knjig, predvsem pa na pogovor, ki ga bova z dr. Samom Javornikom imela v četrtek, 17. aprila 2025, v kavarni Primus na temo vseh treh knjig in tudi tega pomembnega vprašanja: kaj so nam zamolčali? Pa tudi vsa vaša vprašanja bodo več kot dobrodošla.
Ajda Vodlan
