Materinska rana in moč zdravljenja skozi generacije

Budilka je zazvonila in z lahkoto sem se zbudila, čeprav je bila ura šele štiri zjutraj. Odkar sem mama, so trenutki, ko sem lahko sama s seboj, neprecenljivi. Materinstvo te preplavi z novim občutkom osamljenosti, čeprav kdaj nimaš niti pet minut zase. Ob moji črni kavi se na domačem fotelju, ki mu rečemo »stiskalnica«, udobno namestim s knjigo Notranja mati in upam na svojo eno uro miru, preden mali piščančki priskakljajo na jutranje stiskanje.

Materinska rana – tabu, ki potrebuje glas

Raziskave kažejo, da ima okoli 70 % ljudi z materinsko rano v odrasli dobi težave s samozavestjo, samospoštovanjem in intimnimi odnosi. Gre za čustveno rano, ki nastane zaradi neizpolnjenih potreb v odnosu med materjo in otrokom. Kultura in vzgoja nas učita idealizirati svoje starše – »Delali so najboljše, kar so znali,« slišimo pogosto. A čeprav to drži, ne pomeni, da rane ne obstajajo.

Knjiga me popelje v ranljiv svet avtorice Bethany Webster, ki s pogumom in iskrenostjo opisuje svojo materinsko rano ter terapevtski proces soočanja s preteklostjo. Misli mi odplavajo nazaj, v čas, ko sem po tretjem obisku terapije nezavedno – in takrat prepričana, da povsem racionalno – sprejela odločitev, da ne morem več hoditi na terapijo, saj mi je predstavljala prevelik finančni zalogaj. Šele kasneje sem ugotovila, da smo odprle rane, ki jih očitno še nisem bila pripravljena videti.

Pogled v preteklost – ne obtičati, temveč razumeti

Včasih slišimo nasvet: »Ne koplji po preteklosti, pusti, kar je bilo.« A Bethany Webster v svoji knjigi poudarja, da je ravno soočanje z materinsko rano ključnega pomena za prekinitev destruktivnih vzorcev, ki se prenašajo skozi generacije. 

Pravi, da ko zdravimo svoje čustvene rane, ne zdravimo le sebe, temveč vplivamo tudi na celotno družinsko dinamiko – nazaj in naprej.

To potrjujejo tudi raziskave s področja epigenetike in transgeneracijske travme. Študija Rachel Yehuda, strokovnjakinje za transgeneracijsko travmo, je pokazala, da se travmatične izkušnje lahko gensko prenašajo, a hkrati lahko proces zdravljenja zmanjša vpliv teh travm na prihodnje generacije. To pomeni, da je vredno pogledati tudi na napake staršev in se ozreti v preteklost – ne zato, da bi obsojali, temveč da bi razumeli in prekinili nezdrave vzorce.

Naravna moč zdravljenja

Ko smo bili otroci, smo na svoje rane gledali z drugačnimi očmi. Spontano smo razumeli, da se morajo zaceliti, in pustili, da kraste odpadejo same, ko je bil pravi čas. Čeprav nas je vmes bolelo, skelelo ali srbelo, smo vedeli, da je to del procesa. V odraslosti pa se pogosto naučimo te naravne občutke potlačiti, prehitro obrisati solze in nadeti obliže vseh oblik – samo da se ne bi videlo, da nas nekaj boli.

Ob materinskem dnevu si podarimo iskrenost

Še posebej ob materinskem dnevu smo lahko pogumni in iskreno pogledamo na svoj odnos z mamo. S tem delamo uslugo ne le sebi, temveč tudi svoji mami, vsem ženskam preteklih generacij in tistim, ki prihajajo. Ko en človek zdravi svojo rano, zdravi tudi nazaj in naprej. Spomnim se trenutka, ko sem prebrala zadnjo stran knjige in ganjena objela svojo hčerko, ki je ravno prihitela v stiskalnico. 

Moja prva misel je bila: Morda pa boš ti, mala moja, zaradi moje mini terapije s knjigo in moje pripravljenosti, da čutim, potrebovala kakšen obliž manj.

- Mag. Sarah Senica Valenčak, Coachinja & Jyotishini
www.sarahsenica.com