Matthew Hussey pojasni, zakaj ne moremo spremeniti svojega partnerja

Včasih se ljudje privlačimo zaradi medsebojnih razlik, nepredvidljivost privlačnosti pa je lahko vznemirljiva, zlasti na začetku. Stari pregovor, da se nasprotja privlačijo, še kako drži. Raziskovanje razlik med nami in drugo osebo nam lahko omogoči, da se meje naše identitete začnejo premikati in širiti. To je tudi razlog, zakaj ljudje priporočajo potovanja – na njih spoznamo nove načine življenja in razmišljanja, občutek, kaj vse je mogoče, pa ostane z nami še dolgo po tem, ko se vrnemo domov.

Matthew mora kot coach verjeti, da se ljudje lahko spremenijo – sicer bi bilo njegovo delo nesmiselno. Toda ko predpostavite, da se nekdo, ki vas je morda več let na različne načine zlorabljal ali s katerim se nikakor nista ujela, ne bo nikoli spremenil, je to nujno dejanje samoobrambe.

Trije dobri razlogi, da pridete do takšnega sklepa, so:

Noče se spremeniti

Ali ste že kdaj obiskali psihoterapevta? Po Matthewovih izkušnjah se moramo kar potruditi, da se sploh prikažemo pri njem – pa tudi ko se, izkušnja običajno ni prijetna. Kadarkoli se pošali, terapevt domneva, da nekaj skriva. Napredek se pogosto meri s solzami. In to je dobra stran terapije!

Če ste kdaj hoteli prepričati človeka, za katerega ste vedeli, da potrebuje terapijo – svojo mamo, brata, najboljšo prijateljico –, veste, da je to še težje kot prepričati sebe.

Najprej si mora oseba priznati, da ponavlja škodljive vzorce, nato mora začutiti željo, da jih spremeni,

nazadnje pa se mora zavezati počasnemu in bolečemu procesu njihovega spreminjanja.

To je težko že za nekoga, ki je nesebičen in dobrosrčen. Če pa je oseba nemotivirana, sebična, brezbrižna, vzvišena in/ali narcistična, lahko hitro obupamo nad tem.

Kaj ljudi motivira, da razmislijo o svojem življenju in ga spremenijo? Trpljenje. To je motiviralo tudi Matthewa, da je šel na terapijo v svojih zgodnjih dvajsetih. Ni skušal uresničiti kakega čudovitega življenjskega načrta; hotel se je znebiti bolečine. Bilo je, kot bi imel zlomljeno kost: to je moral hitro urediti.

Se tako počuti tudi vaš partner? Preden odgovorite, pazite, da ne boste samodejno odvrnili: »Ja, Matthew, vem, da globoko v sebi trpi.« Če bo oseba začela uvajati spremembe, ni dovolj, da se zgolj zaveda svojega »očitnega« trpljenja in trpljenja, ki ga povzroča vam, ampak mora biti tudi motivirana, da se spremeni.

Začnimo s tem, da je zelo malo verjetno, da bo oseba motivirana za spremembo, če nikoli ni občutila nevarnosti, da vas bo izgubila. Ja, morda ste kdaj že rekli, da imate dovolj, in zagrozili, da jo boste zapustili – ampak ali ste to res storili? Se je kdaj res zavedela, da ima njeno vedenje posledice? Če se ni, je verjetno, da nikoli ni imela zunanje motivacije za spremembo.

Zapomnite si: če se je nekdo pripravljen spremeniti samo zato, da bi mu mi dali mir, ga k spremembi ne žene nič, kar je del njegovega značaja, zato sprememba ne bo trajala dolgo.

Kot je dejal Jacob M. Braude:

»Pomislite, kako težko se je spremeniti vam, in razumeli boste, kako malo možnosti imate, da spremenite druge.«, 

Spremembe so prevelike

Svoje vedenje je težko spremeniti že za en odstotek, pa tudi ohranjanje te spremembe ni enostavno. Tistim, ki najdejo moč za spremembo, to ponavadi uspe počasi in postopoma. Toda če so spremembe temeljne – kot so spremembe značajskih lastnosti in osnovnih vrednot –, potrebujemo zanje še močnejšo voljo in večjo predanost.

Ko uvidite, kako težko bi spremenili svojo naravo, in ko veste, kako zelo je narava druge osebe drugačna od vaše – ali lahko zdaj vidite, kako malo verjetno je, da bo vaš partner postal podoben vam, tako kot je malo verjetno, da bi lahko vi postali podobni njemu?

Upoštevajte tole pravilo: če bi nekdo potreboval presaditev osebnosti,

da bi se vedel tako, kot si želite vi, vedite, da se to ne bo nikoli zgodilo.

Ne gre zgolj za vedenjske, ampak za značajske razlike

Pogosto naredimo napako, ko se tako močno poistovetimo z osebo, ki nam je najbližje, da preprosto sklepamo, da to velja tudi zanjo. Toda povezanost in odvisnost nista vedno vzajemni, poleg tega pa to ne pomeni, da si z osebo delimo iste vrednote. Pravzaprav lahko zaradi iste vsakodnevne rutine postanemo slepi za to, kako malo imamo skupnega.

Enostranska povezanost pogosto vodi k sanjarjenju o tem, kako se bo razvilo naše življenje – ta sanjarjenja postanejo tako obširna in domača, da jih skoraj ne moremo več ločiti od svoje identitete. Da bi jih ohranili, morate verjeti, da je vaš partner v svojem bistvu podoben vam in da vam bo stal ob strani tako, kot to potrebujete.

Alternativa temu sanjarjenju je pekel, v katerem spoznamo, da smo čustveno povezani z Nezemljanom – osebo s popolnoma drugačnega planeta, s katero se nikakor ne moremo povezati.

Žal se to zgodi mnogim, ki tik pred razhodom ugotovijo,

da so se leta zavajali in si zamišljali skupno moralno ter čustveno vesolje, ki pa mu njihov partner nikoli ni pripadal.

Toda še preden dosežete to skrajno točko, še vedno pričakujete, da bo oseba postala takšna kot vi. Če ste prijazni, ne morete razumeti njenega brezbrižnega odziva na nekaj, s čimer vas je prizadela. Če ste vestni, ne morete razumeti, kako lahko sprejema življenjske odločitve (o pomembnih naložbah, selitvi zaradi službe …), ne da bi se vsaj posvetovala z vami. Če cenite podporo, vas lahko šokira, da nima, čeprav ste jo leta podpirali, nobenega namena, da bi ona podprla vas, ko to potrebujete vi.

Če ljubezen za vas pomeni empatijo, sočutje, skrbnost in prijaznost, za drugo osebo pa to, da ima ob sebi nekoga, ki štiriindvajset ur na dan skrbi za njene potrebe in ji je ves čas na voljo, ne boste le grozno nesrečni, ampak tudi izčrpani zaradi življenja v svetu, ki ga ne razumete. Način, kako vas »ljubi« ta oseba, ni enak načinu, kako jo ljubite vi; tega ni mogoče primerjati.

To ne pomeni, da morata z osebo, s katero boste preživeli preostanek svojega življenja, biti enaka

Del čara uspešnih razmerij so razlike in edinstvene perspektive, ki jih odpiramo drug drugemu; prijetno trenje presenečenj in izzivov, ko dve močni in neodvisni osebi skupaj krmarita skozi življenje.

Toda če se ne moremo strinjati glede temeljnih stvari – na primer tega, da je nujno biti iskren, zvest in prevzeti odgovornost za svoje napake –, smo obsojeni, da zgolj čakamo na trenutke radosti, ki jo občutimo, ko se naše potrebe in potrebe našega partnerja po naključju uskladijo. Ti trenutki pa nikoli ne trajajo dovolj dolgo, da bi zgradili zaupanje; gre za kratke interludije, tako kot se za pokvarjeno uro dvakrat na dan zdi, da deluje. Ne pripisujte tema dvema minutama posebnega pomena.

Pravico imate, da vas partner ljubi tudi preostalih tisoč štiristo osemintrideset minut na dan.

Več o tem, kako si postaviti višje standarde, jih spretno sporočati in razviti temeljno samozavest, ki jih podpira, preberite v svetovni uspešnici Pot do ljubezni.