Milenijska šepetalka otrokom svetuje, kaj narediti, kadar nas otrok ne posluša

Ko rečemo, da nas otrok ne posluša, pravzaprav ne govorimo o poslušanju. Dr. Becky Kennedy, avtorica knjige Dobri v sebi, pravi, da še nikoli ni slišala staršev, ki se pritožujejo, da jih otrok ne posluša, kadar ga pokličejo na sladoled ali k še eni epizodi najljubše oddaje. V resnici govorimo o sodelovanju. Rečemo, da otrok ne posluša, toda s tem v resnici pravimo, da ne sodeluje, ko ga prosimo, naj stori nekaj, česar noče.

Bolj ko smo z nekom povezani, raje upoštevamo njegove želje

Upoštevanje želja je kot naprava, ki kaže, kako trden je odnos v danem trenutku. Ko nas torej otroci ne poslušajo, moramo razumeti, da ne gre za težavo z otrokom, temveč z odnosom.

Če se otrok ne zmeni za vas ali le redko sodeluje, ko ga kaj prosite,

vam skuša sporočiti, da vajin odnos potrebuje nekaj ljubeče skrbi.

To ne pomeni, da je vaša vzgoja vprašljiva; niste slab starš, vaš otrok ni hudoben in vajin odnos ni za vselej izgubljen. Vsi odnosi med starši in otroki včasih potrebujejo nekaj dodatne ljubezni in pozornosti.

Otrokova »naglušnost« ima še en element

Dr. Kennedy pravi, da je njen najstarejši sin  takole zabil žebljico na glavico: »Starši vedno govorijo otrokom, naj prenehajo delati nekaj zabavnega in se lotijo nečesa manj zabavnega. Zato jih otroci ne poslušajo.«

Morda se naš otrok igra s kockami, mi pa hočemo, da se gre kopat; morda jé palačinke s čokolado, mi pa hočemo, naj se obuje, ker gremo ven; morda gleda televizijo, mi pa mu rečemo, naj jo ugasne.

Otroke prosimo, naj storijo nekaj, kar »morajo«, čeprav tega nočejo – nekaj, kar je pomembno za nas, ne zanje.

Starši pogosto počnejo prav to: otroka prosijo, naj preneha z delom, pri katerem uživa, in se loti nečesa, kar mu je zoprno. To ne pomeni, da ga nikoli več ne smemo prositi, naj nekaj postori – vedno ga bomo morali prositi, naj naredi nekaj, kar mu ne bo všeč.

Pomembna sta postopek in način, kako otroka za nekaj prosimo

Vpitje denimo ni učinkovito, če hočemo otroka pripraviti do sodelovanja. Pravzaprav ima vpitje prav nasproten učinek. Ko zavpijemo, se otrokovo telo preklopi v način delovanja v primeru ogroženosti – nevarnost zazna iz napadalnega tona, glasnosti in telesne govorice starša. Takrat ne more niti predelati starševega sporočila, ker je vsa njegova energija namenjena preživetju.

Vendar si ne želimo, da bi se nas otrok bal, niti nočemo, da otrpne natanko takrat, ko bi radi, da sodeluje z nami (opomnik: tudi če vpijete, ste vseeno dober starš, in če pride do tega, se lahko pobotate).

Kadar svoje prošnje in zahteve prežamemo s povezanostjo, spoštovanjem, igrivostjo in zaupanjem,

bo otrok vse poredkeje nasprotoval in bo vse pogosteje pripravljen na sodelovanje.

Povežite se, preden prosite

Najpomembnejša strategija, ki se nanaša na poslušanje, je povezovanje z otrokom, dokler je v svojem svetu in preden ga prosimo, naj stori nekaj v našem. Otrok mora vedeti, da ga vidite, preden se lahko premakne od prijetnega opravila (denimo risanja ali igranja z glino) in izpolni nalogo, ki je pomembna za vas (kot je čiščenje risalnih potrebščin).

Če čuti, da ga vidite, to močno koristi povezovanju,

kajti če smo z nekom povezani, smo tudi bolj pripravljeni, da sodelujemo z njim.

Primeri:

• »O, si se pa res potrudil s temle stolpom iz kock! Vem, da ti bo težko prenehati, da se okopaš. Ampak če pohitiva, boš imel čas, da se še malo poigraš pred spanjem.«
• »Vem, da ti je hudo, ko je konec igre, ker se tako dobro zabavata! Zdaj morava domov, toda z Matiasovo mamico se lahko dogovoriva, da se bosta čim prej spet dobila.«

Otroku omogočite izbiro

Ta strategija je zelo učinkovita, kadar se z otrokom povežete, preden mu naložite opravilo. Če mu ponudite možnost izbire, bo bolj verjetno pripravljen sodelovati.

Nihče ne mara, da mu ukazujejo, zlasti ne otroci, ki že tako čutijo, da jih večino časa nekdo nadzoruje.

Uporabite jo lahko pri otrocih vseh starosti; celo dvoletnik bo najbrž bolj sodeloval pri ščetkanju zob, če mu ponudite izbiro: ali bosta tekmovala, kdo bo prej v kopalnici, ali pa naj se tja požene kot raketa. Ponudite mu samo tiste izbire, s katerimi se strinjate, in mu povejte, da ste prepričani, da bo potem storil, kar je treba.

Primeri:

• »Lahko odideva takoj zdaj ali pa odigraj še eno partijo kart z Abby. Sama se odloči … Še eno igro? Prav. Vem, da boš potem storila, kar je treba, tako da je to prav tudi meni.«
• »Posodo lahko pomiješ zdaj ali po tuširanju … Po tuširanju? Dobro, zaupam ti, da bo opravljeno, kot sva se dogovorila. Super.«

Humor

Humor omogoča spremembo perspektive, in natanko tega si želimo, kadar prosimo otroka za sodelovanje. Kadar nastopamo igrivo namesto napeto, se pridružimo otroku v svetu, ki ga ima v vsakem primeru raje – v svetu norčij, lahkotnosti in smeha. Odkrito povedano, tudi mi želimo biti del takega sveta. Ko v enačbo vnesemo smeh, bo otrok bolj povezan z nami in bo raje sodeloval.

Primeri:

• »O ne, izgubili smo tvoja ušesa! Aha, čakaj, mislim, da sem jih našla. Ojoj, ne boš verjel, tule v lončnici so bila. Kako neki so se znašla tukaj? Hitro ti jih prilepiva nazaj na glavo, preden zacvetijo!«
• »Vem, da se grozno dolgočasiš, ko me moraš poslušati. Ali bi ti bilo bolj všeč, če plešem v krogu, medtem ko se pogovarjam s tabo?«

Več o tem, kako lahko postanete taki starši, kot si želite, pa preberite v svetovni uspešnici Dobri v sebi.