Moj otrok je tesnoben – kaj pa zdaj?
Ob začetku šolskega leta se otroci pogosto srečajo z novimi izzivi. Morda boste opazili, da se vaš otrok odziva drugače kot po navadi. Morda bo pogosto izražal zaskrbljenost glede raznih stvari, morda bo pogosto tožil, da ga boli trebuh. Lahko se zgodi, da boste opazili spremembe v otrokovem počutju – morda bo razdražljiv, jokav, se hitro razjezil ali pa zapiral vase. Morda boste opazili, da težje vzpostavlja socialne stike in se manj druži s prijatelji. Vse to so lahko pokazatelji, da se je otrok znašel v stiski.
Kako naprej?
Prvi korak je, da prepoznate, da se nekaj dogaja. Zgoraj navedeni znaki lahko nakazujejo, da je otrok tesnoben. Tesnoba je pravzaprav evolucijski program, ki je jamskemu človeku omogočal preživetje. A tesnobo čutimo tudi danes, ko nam ne grozi več nevarnost napada divje zveri. Tesnoba nam lahko pomaga, da sprejemamo razumnejše odločitve in se izogibamo nevarnim situacijam. Tako so občasni občutki tesnobe lahko povsem normalni, težava pa nastane, ko nam tesnoba začne onemogočati, da bi normalno živeli.
Kako lahko kot starš pomagam svojemu otroku?
Pri psihoterapevtskem delu z družinami pogosto opažam, da se starši tudi sami znajdejo v veliki stiski, ko vidijo, da njihov otrok trpi. Tako močno si želijo, da bi mu lahko odvzeli bolečino, da se včasih trudijo preveč. Pogosto mu poskušajo pomagati s stavki: »Saj ni tako hudo,« »Bo že bolje,« ali »Ne sekiraj se.« A ob tem se otroci pogosto počutijo še slabše, saj čutijo krivdo, ker ne zmorejo funkcionirati drugače.
Najpomembnejše, kar starš lahko naredi, je, da je prisoten, da otroka sliši in da ustvarja prostor, v katerem otrok lahko podeli svoja čutenja. Moj nasvet staršem je po navadi zelo preprost – samo bodite tam za otroka. Zadržite se, ko želite podati nasvet, in morda recite samo: »Slišim, da ti je danes težko. Tu sem zate.« Včasih lahko že to prinese veliko olajšanje.
Knjiga Ne skrbi, bodi srečen ponuja veliko praktičnih vaj, ki jih lahko delate z otrokom. Ob vajah bo otrok začel razmišljati o sebi in o tem, kako se spopada s skrbmi, hkrati pa mu bodo vaje ponudile orodja, ki jih potrebuje za prepoznavanje in obvladovanje tesnobe. Pomembno je, da otroku pomagamo umirjati velika čustva, ko se ta pojavijo. Povsem normalno je, da jih ima. Velika čustva imamo vsi – jezo, žalost in strah. Otrok se umirjanja čustev uči od nas, obenem pa nas potrebuje, da se skozi nas lahko pomiri. Pomembno je, da otrok čuti, da ste prisotni. To ne pomeni, da tudi vi jokate, ker joka vaš otrok. Pomeni pa, da ste lahko ob njem, ko joka, in mu sočutno rečete, da vidite, da mu je težko. Otrok bo čutil olajšanje, ker mu s svojimi čustvi ne bo treba biti sam.
Ob branju knjige in izvajanju vaj bo otrok dobil občutek, da z njim ni nič narobe ter da se z vsemi temi občutji in mislimi srečujejo tudi drugi. To pa mu lahko prinese močan občutek olajšanja.
Ker se otroci čustvovanja najbolj učijo od svojih staršev, je pomembno, da ti svojim otrokom ponudijo dober zgled. Starši svoje občutke včasih skrivajo, morda kažejo samo določene občutke (dovolijo si na primer žalost, jeze pa ne), morda eksplodirajo, ko je občutkov preveč. Ob takem zgledu se otrok nauči, da je v redu, če kriči, ko je jezen, morda celo kaj razbije ali žali drugega, in da se skrije v svojo sobo, ko je žalosten. Otrok vam ponuja ogledalo, s pomočjo katerega lahko z njim rastete tudi vi.
In kar je najdragocenejše – ob delanju vaj z otrokom boste imeli priložnost za krepitev vajinega odnosa. Trden in varen odnos s staršem pa je osnova za optimalen razvoj otroka.
Elizabeta Dornik Hribar
BA.pth., spec. sistemske psihoterapije., Integritas
