Odkrijte, kako terminalna lucidnost odpira nova vprašanja o zavesti in smislu življenja

Neki pregovor pravi, da ko umre kak človek, umre neki svet. Nekdo je bil tukaj – čutil je, kdo je, gojil je upanja, želje in ideale, prizadeval si je, uspevalo mu je, bil je ljubljen – z drugimi besedami, imel je vse tisto, kar predstavlja samostojno dostojanstvo človekovega življenja. Obenem veličastno in pogosto; navadno, a vendar izjemno.

Zdaj pa spremenimo prizor. Danes ta oseba leži na smrtni postelji. Njeno dihanje se upočasnjuje, njen utrip slabi, srce ji neredno bije. In potem, zadnji dih. Za to osebo ne bo jutrišnjega dne, ne bo naslednjega tedna, ne bo naslednjega meseca. Življenje se je končalo; osebni svet se je za zmeraj ustavil. Ampak ali sta ta oseba in njen svet, kot pravi pregovor, izginila za vedno? Ali je vse nepreklicno izgubljeno? In ali je s tem zgodbe konec?

Zgodbe onstran smrti

Knjiga Prag pripoveduje zgodbo o trenutnih raziskavah dr. Alexandra Batthyányja o zavesti, spoznavanju, demenci ter o smrti in umiranju. Njegovi pacienti so mu pripovedovali zgodbe o svojih bližnjih, ki jih že zdavnaj ni več; zgodbe o tistih, pri katerih je bilo umiranje velikokrat izjemno ganljivo in lepo – z znanstvenega stališča pa skrivnostno.

Večina teh ljudi je bila pred smrtjo namreč hudo prizadeta; večino je mučila demenca ali katera od podobno pogubnih nevroloških motenj. Bili so zmedeni, pozabili so večino podrobnosti o svoji zgodnji preteklosti in nekateri niso niti vedeli, kako jim je ime. Zaradi napredujočih možganskih obolenj so že davno pred svojo smrtjo izgubili svoj osebni svet, morda celo samoidentiteto. Glede na njihovo diagnozo ter leta miselnega in kognitivnega propadanja morda ne bi pričakovali, da bodo njihove zgodbe navdihovale in pomirjale.

Ampak zakaj je torej večina tistih, ki so bili poleg teh oseb ob njihovi smrti, opisala izkušnjo kot »lepo«, kot »darilo« in kot zagotovilo, če že ne oprijemljiv dokaz, da je nekaj v zvezi z našim osebstvom – našim jedrnim jazom – celo, varno, v zavetju, zdravo in zavarovano celo vpričo bolezni in krhkosti, celo vpričo smrti?

In zakaj so številni po videnem vztrajno zatrjevali, da se je okrepilo njihovo prepričanje, da je življenje smiselno in pomembno – da smo pomembni mi, da je pomembno naše življenje?

Pravzaprav tako pomembno, da nam je narava oziroma obstoj, če se lahko tako izrazim, na videz podelil jaz, ki je v nekaterih temeljnih pogledih ohranjen in varovan celo takrat, ko zunanji opazovalci ne vidijo nič drugega kot propadanje, demenco in nazadnje smrt?

Terminalna lucidnost

Odgovor je, da so bile njihove smrti izjemne zato, ker so doživeli pojav, ki je pred kratkim dobil ime »terminalna lucidnost« oziroma »razjasnitev pred smrtjo«. Terminalna lucidnost je strokovni izraz za nepričakovano vrnitev kognitivne jasnosti, samozavedanja, spomina in razumljivega delovanja bolnikov, za katere so domnevali, da so trajno izgubili miselne sposobnosti.

Pojav opažamo (in proučujemo) pri ljudeh s hudo demenco ali Alzheimerjevo boleznijo, pa tudi pri tistih, ki so doživeli kap ali druge težje zdravstvene zaplete, ki so bili dlje časa nezavestni in/ali neodzivni in ki jih je onesposobila huda kronična duševna bolezen. Nad številnimi, pravzaprav nad večino, so dvignili roke zdravniki, sorodniki in prijatelji – demence in druge kronične nevrološke motnje po večini veljajo za neozdravljive.

Spontane ozdravitve oziroma »vrnitve k staremu predbolezenskemu jazu« ni pričakovati; ni je v učbenikih.

Kljub temu se nekateri od teh bolnikov ob uri svoje smrti »čudežno vrnejo«.

Smisel življenja in umiranja

Kdor pazljivo posluša ljudi, ki pripovedujejo o svojih opažanjih in izkušnjah v zvezi s smrtjo bližnjih, ima občutek globoke povezanosti. Vzpostavi stik z dimenzijo, ki jo lahko doseže samo osebno srečanje. Ljudje so pripravljeni deliti svoje življenje (oziroma del njega) z nami, in ko pripovedujejo o svojih spominih, poslušamo. Kimamo. In nekako razumemo. Obstaja določeno razumevanje – ne védenje, temveč razumevanje – ki se pojavi, ko pazljivo poslušamo ali beremo te zgodbe, te spomine drugih. In sprašujemo se: Kaj so ti spomini? Pogosto – v primerih tistih, ki bolehajo za demenco in drugimi hudimi boleznimi – se sprašujemo tudi: Kje so ti spomini zdaj?

Tako klinične raziskave kot tudi osebna pričanja tistih, ki skrbijo za starejše in umirajoče, potrjujejo naslednje:

Raziskave in osebne izkušnje nam pravijo, da so dnevi ob koncu življenja pogosto dnevi globokega razumevanja – zaključevanja zadev, odkrivanja smisla tistega,

kar je oseba preživela, ali uresničevanja tega smisla do zadnjega diha.

To je mogoče. To se dogaja. To je dr. Alexander videl oziroma o tem slišal dovolj pogosto že pri svojem delu; ta opažanja se ne bodo uvrstila v protokol raziskave ali primera, vendar bodo morda zapisana v zasebni dnevnik, med zaznamke, ki imajo na osebni, eksistencialni ravni še toliko večjo težo.

Ogromno se lahko naučimo pri poslušanju; ogromno lahko pridobimo, če namenjamo pozornost tistim okrog sebe.

Več o terminalni lucidnosti in meji med življenjem ter smrtjo preberite v čudoviti knjigi Prag.