Odkrijte, katere travme iz zgodnjega otroštva vplivajo na vas še danes

V odnosih ponavljamo to, kar smo nekoč doživeli ali se naučili. Če smo odraščali v stresnem ali kaotičnem okolju, nismo imeli priložnosti opazovati zdravih navad, in če so nas starši čustveno zanemarjali ali ignorirali, takšno dinamiko ponavljamo tudi v odraslosti. Čeprav se tega morda ne zavedamo, je naša preteklost, zlasti navezanost na starše, vpeta v naš um in telo; žene nas, da nagonsko iščemo in vnovič ustvarjamo enake odnose tudi kot odrasli. To so naše travmatske vezi, pogojeni medosebni vzorci, ki zrcalijo ali poustvarjajo našo najzgodnejšo navezanost na starše.

Kakšnega odzivanja ste se naučili kot otrok?

Majhni otroci posnemajo večino stvari, ki jih vidijo pri starših. Če so starši obsojali ali dušili svoja čustva, smo se morda tega naučili tudi mi. Če so kritizirali svoje telo ali telesne lastnosti drugih, smo se morda naučili kritizirati ali sramotiti te dele sebe. Če so se na stresno ali vznemirljivo situacijo odzvali z vpitjem in kričanjem, morda tudi mi ravnamo tako. Če so se s stresnimi ali vznemirljivimi dogodki spoprijemali tako, da so se zaprli in ignorirali okolico, smo se morda tudi mi naučili čustvenega odmika.

Če ne moremo obdelati svojih čustvenih odzivov, se nam vtisnejo v um in telo,

ostanejo z nami in naposled vplivajo na naše misli, občutke ter odzive tudi kasneje.

Ste se naučili varne navezanosti?

Če je bila naša navezanost na starše v zgodnji mladosti večinoma varna in so naše telesne ter čustvene potrebe dosledno zadovoljevali, bomo kot odrasli verjetneje dali prednost svojim potrebam. Ljudje, varno navezani v otroštvu, bolj zaupajo sebi in drugim; opremljeni so s čustveno odpornostjo, ki jim pomaga dobro prenašati neprijetna čustva in si opomoči od njih. To čustveno zaupanje vase se razvije sčasoma, ob doslednih, zanesljivih in predvidljivih dejanjih. V odnosu zaupanje pomeni, da se lahko na nekoga zanesemo, da se bo vedel na določen način.

Mnogi v otroštvu nismo bili varno navezani, ker so tudi na naše starše vplivale nezadovoljene potrebe v njihovem najzgodnejšem medosebnem okolju. Zaradi tega tudi naših telesnih in/ali čustvenih potreb niso prepoznali, ko smo bili otroci, in niso poskrbeli zanje.

Danes kot odrasli mnogi ne prepoznamo svojih potreb in ne znamo poskrbeti zanje, saj se kot otroci tega nismo naučili. Pogosto ne zaupamo sebi ali drugim in se odzivamo impulzivno, ker ne premoremo čustvene odpornosti, da bi se spoprijeli z neprijetnimi občutki, naj bodo to stres, žalost, jeza ali pa nelagodje na splošno. Še naprej se zanemarjamo ali izdajamo sami sebe ter namenjamo preveč časa, energije ali čustvenih virov prizadevanju, da bi drugi poskrbeli za nas, ali pa se pred njimi popolnoma zapremo.

Ne glede na to, ali smo bili v najzgodnejšem otroštvu navezani varno ali ne, so se nam vzorci povezovanja vžgali v podzavest, kjer so ostali. Prav ti vzorci nas še danes samodejno in nagonsko vlečejo k podobni dinamiki odnosov.

Če naši starši niso čutili čustvene varnosti, niso mogli ustvariti okolja,

v katerem bi kot otroci raziskovali in izražali svoj pristni jaz.

Zaradi tega smo se počutili čustveno zapuščene in smo bili ob stresnih ali vznemirljivih občutkih, ki so nas preplavljali, prepuščeni samim sebi. Občutki, ki se porajajo ob čustvenem zanemarjanju ali zapuščenosti v otroštvu, aktivirajo v možganih iste poti kot telesna bolečina in sprožajo nenehen stresni odziv, ki povzroči travmo.

Znaki nezadovoljenih čustvenih potreb

Oglejmo si nekaj kazalnikov nezadovoljenih čustvenih potreb v otroštvu; vendar to še zdaleč niso vsi.

• Starši vas niso videli kot ločeno osebo in edinstvenega posameznika, temveč so vas obravnavali kot podaljšek sebe, ki je moral slediti njihovim stopinjam ter sprejeti njihova prepričanja, čustva, videz in morda celo poklicno pot. Kot odrasla oseba se zato morda ne počutite zares varne, da bi bili, kar v resnici ste, ali pa morda niti ne veste, kakšna so vaša lastna prepričanja, občutki in zanimanja.

• Starši vam pogosto niso posvečali pozornosti, ker so bili preveč osredotočeni na delo, težave v odnosih, finančne skrbi ali nerazrešene travme. Kot odrasli se zato osamite, postanete zelo neodvisni, nedostopni in ne sprejemate njihove podpore.

• Starši so pogosto jemali stvari osebno, se postavljali v obrambno držo in se burno odzivali, za različne težave in konflikte pa so krivili druge, tudi vas. Kot odrasle vas zato pogosto skrbi, da boste »kregani«, iščete uteho v drugih in jih pogosto pomirjate ali jim skušate ugoditi, da bi se izognili konfliktom.

• Starši so imeli dve plati osebnosti: eno so kazali doma, kjer so vas kritizirali, sramotili ali odrivali, drugo pa v javnosti, kjer so bili do vas na videz nežni in ljubeči. Kot odrasli ste zato pogosto živčni, negotovi ali zmedeni glede namer in dejanj ljudi okoli sebe.

• Starši so pogosto poudarjali vaše dosežke ali se z njimi hvalili pred drugimi, vas pa večinoma niso upoštevali, razen če ste dosegli nekaj pomembnega ali prejeli pohvale za uspešnost. Kot odrasli se zato v odsotnosti zunanje potrditve počutite manjvredne, brez ljubezni in prazne.

• Starši so pogosto zavračali ali prezrli vaša mnenja in občutke oziroma so jim nasprotovali. Kot odrasli zato pogosto razmišljate črno-belo (med »prav« in »narobe«, »dobrim« in »slabim«) in težko sprejmete ali potrdite stališča drugih, zlasti ko ste razburjeni ali se prepirate.

• Starši so se pogosto osredotočali na svoje potrebe ali čustva, pogosto omenjali ali pretirano poudarjali vlogo, ki so jo imeli pri vaši vzgoji, ter vas vedno znova opominjali na vse, kar so storili ali žrtvovali za vas. Kot odrasli zato morda čutite, da ste vedno komu kaj dolžni ali da ste sebični, ker sploh imate potrebe.

Preverite, kako zelo se počutite čustveno varni

Vzemite si nekaj trenutkov in razmislite o svojih odnosih s starši. Med naslednjimi trditvami označite tiste, ki najbolje opisujejo vaše najpogostejše izkušnje v otroštvu.

Čustveno prisotni odrasli so mi dajali tolažbo in podporo, ko sem bil razburjen.

• Bili so zgled razmejitev in lahko sem opazoval odrasle okoli sebe, ki so spoštljivo sporočali svoje meje, ne da bi se zatekali k nepotrebni strogosti ali grožnjam, ki vzbujajo strah.

• Lahko sem svobodno raziskoval otroku primerno vedenje in odrasli me niso silili v odrasle vloge, pri meni iskali čustvenih nasvetov, mi ukazovali varovati mlajše sorojence ali me izkoriščali za manipulacijo ali nadzor nad drugimi.

• Zgled varnega izražanja čustev so mi bili odrasli, ki čustvenega vzdušja doma niso določali edino s svojim čustvovanjem in so me vedno povprašali, kako se počutim, ter upoštevali moje čustveno doživljanje, ki sem jim ga zaupal.

• Starši so mi bili zgled, kako neposredno izraziti svoje čustvene potrebe, pri čemer so prosili za podporo brez čustvenega manipuliranja, kot je leden molk, besnenje, prelaganje krivde, sramotenje ali obtoževanje.

• Opazoval sem starše, ki so prevzemali odgovornost za svoja dejanja in se opravičili za svojo vlogo v konfliktih in čustvenih pretresih.

• Prostor za razvoj moje individualnosti so mi omogočali odrasli, ki so mi dovolili raziskovati svoje misli in ideje in me niso silili, da se prilagajam prepričanjem drugih (ali skupinskemu mišljenju).

• K raziskovanju področij, ki so me zanimala in veselila, so me spodbujali odrasli, ki so mi postavljali vprašanja, pokazali željo, da bi spoznali mene in moja zanimanja, ter si vzeli čas za igro in spontane, nenačrtovane dejavnosti.

Več trditev ko velja za vas, večja je verjetnost, da ste odraščali v varnih odnosih. Če pa se v teh izkušnjah iz otroštva ne najdete, vam prvi odnosi verjetno niso dajali občutka varnosti, potrebnega za raziskovanje lastnega čustvenega izražanja.

Vendar pa vam bodo tehnike v knjigi Kako postati ljubezen, ki jo iščete omogočile, da si sami ustvarite to varnost ne glede na to, kaj ste doživeli v preteklosti.