Odkrijte pet najpogostejših simptomov soodvisnosti – ali katerega prepoznate tudi pri sebi?

Pia Mellody, avtorica knjige Soočanje s soodvisnostjo, je prišla do prepričanja, da otroke, ki postanejo soodvisni odrasli, ustvarja disfunkcionalna, manj kot ljubeča, zlorabljajoča družina. Soočanje s soodvisnostjo še otežuje zakoreninjeno prepričanje naše kulture, da je takšno starševstvo normalno. Pri natančnejši preiskavi normalnih tehnik starševstva se namreč pokaže, da vključujejo tudi prakse, ki dejansko škodujejo rasti in razvoju otroka in vodijo v soodvisnost. Tisto, čemur pravimo normalno starševstvo, zelo pogosto ni zdravo za otrokov razvoj: je manj kot ljubeče oziroma zlorabljajoče starševstvo.

Številni med nami, ki smo odraščali v domovih, kjer je bilo tako vedenje nekaj običajnega, smo odrasli v zablodi, da je tisto, kar se nam je zgodilo, »normalno« in primerno. Naši skrbniki so v nas še spodbujali prepričanje, da imamo težave, ker se ne odzivamo primerno na tisto, kar se nam je zgodilo. Številni smo dosegli odraslost zmedeni in s sprevrženim pogledom na dogajanje v svoji izvorni družini. V naši predstavi se je naša družina vedla do nas korektno, naši skrbniki pa so bili dobri.

To pripelje k podzavestnemu sklepu: mi smo tisti, ki nismo »dobri«, ker mi nismo srečni in zadovoljni z marsičim, kar se je zgodilo. Očitno tudi nismo mogli ugajati staršem s tem, kar smo naravno bili.

Zmotno prepričanje, da je zloraba normalna in da smo mi tisti, ki »nimamo prav«,

nas zaklene v bolezen soodvisnosti brez izhoda.

Težave z doživljanjem primerne ravni samospoštovanja

Zdravo samospoštovanje je notranje doživljanje lastne dragocenosti in vrednosti kot osebe. Izvira iz človekove notranjosti in se giblje navzven v odnose. Zdrav človek ve, da je vreden in dragocen tudi, kadar naredi napako ali kadar se kdo jezi nanj, se mu zlaže, ga ogoljufa ali ga zavrne ljubimec, prijatelj, roditelj, otrok ali šef.

Soodvisniki pa imajo težave s samospoštovanjem na eni ali obeh skrajnostih. Na eni skrajnosti je samospoštovanje nizko ali ga sploh ni: mislijo, da so vredni manj od drugih. Na nasprotni strani sta predrzna ošabnost in občutek svoje lastne veličine: mislijo, da so nekaj posebnega in več kot drugi.

Težave s sprejemanjem svoje lastne stvarnosti

Soodvisniki dostikrat tožijo, da ne vedo, kdo so. Pia Mellody meni, da je ta stiska neposredno povezana s težavnim sprejemanjem in sposobnostjo doživljanja tistega, čemur pravim »človekova stvarnost«.

Da se doživljamo, se moramo biti sposobni zavedati in priznavati svojo stvarnost.

Težavno priznavanje in zadovoljevanje svojih lastnih potreb in želja

Vsi imamo osnovne potrebe in vsak ima svoje želje, odgovornost, da jih zadovoljimo, pa je naša. Potrebe so po mnenju Mellody nujne za preživetje. Vsi imamo potrebo po odvisnosti, tako otroci kot odrasli. Razlika med otroško potrebo po odvisnosti in potrebo odraslega je v tem, da mora otrokovo potrebo sprva zadovoljiti glavni skrbnik. Ta ga mora že med odraščanjem naučiti, kako naj poskrbi za vsako posebej. Odrasli pa je sam odgovoren za to, da prepozna posamezno potrebo, jo zadovolji ali prosi za pomoč, kadar jo res potrebuje.

Nekatere potrebe lahko zadovoljimo le v sodelovanju z drugo osebo, na primer potrebo po ljubeči telesni in čustveni negi. Vendar nas morajo naučiti, da je naša odgovornost prepoznati te potrebe in prositi primerno osebo, da nam jih zadovolji. V zameno pa se moramo mi naučiti zadovoljevati potrebe drugega ob primernem času in v ustreznih okoliščinah – temu pravimo medsebojna odvisnost.

Težave s postavljanjem funkcionalnih meja

Sistem meja je nevidno simbolno »polje moči«, ki ima tri namene. Prvič: varuje nas pred tem, da bi ljudje vstopali v naš prostor in nas zlorabili. Drugič: varuje nas pred tem, da bi mi vstopali v prostor drugih in jih zlorabili. Tretjič: vsem nam omogoča, da utelesimo občutek, »kdo smo«.

Težave z zmernim doživljanjem in izražanjem svoje stvarnosti

Neznanje, kako biti zmeren, je verjetno najbolj viden simptom soodvisnosti. Družinskim članom se je zelo težko povezovati z osebo, ki zmeraj deluje na eni ali drugi skrajnosti. Ali povedano z drugimi besedami: soodvisniki sploh ne razumejo, kaj je zmernost. Ali se popolnoma vpletejo ali pa se popolnoma odcepijo, ali so popolnoma srečni ali povsem nesrečni itn.

Soodvisnik je prepričan, da zmeren odziv na situacijo ni »dovolj«.

Vstop v uvid

Na začetku poti do ozdravljenja mora vsak od nas pokukati v pet primarnih simptomov soodvisnosti in neobvladljive posledice, ki jih puščajo v našem življenju, nato pa na novo postaviti svojo individualno zgodovino o tem, kako je do tega prišlo. Proces soočanja in prepoznavanja teh vprašanj je, kot kaže, edina pot, po kateri lahko soodvisniki začnemo spreminjati svoje misli, čustva in vedenja, ki kvarijo naša življenja.

Ko spozna simptome soodvisnosti v svojem življenju, nas večina doživi obdobje zmede in mučnega razočaranja nad seboj. Ta boleči čas zdravljenja ne traja večno, vendar se moramo prebiti skozenj, če želimo najti mir in vedrino v bolj zdravem življenju. Svoje soodvisnosti ne smemo več zanikati, temveč moramo sprejeti odgovornost za njeno odpravljanje. Čez čas nas priznanje soodvisnosti in soočanje z njo ne preplavlja več s tako uničujočo zmedo. Takrat smo že izza prve stopnje prepoznavanja bolezni.

Začenja se aktivno delovanje za ozdravljenje uničujočih učinkov našega otroštva

in soodvisnosti v odraslosti.

Več o tem, kako se lahko ozdravite, tako da si razložite strupena čustva, ostanek teh bolečih doživetij v otroštvu, in se nato kot odrasli naučite poseči v svoje lastne simptome soodvisnosti, pa preberite v knjižni uspešnici Soočanje s soodvisnostjo.