Odraščanje ob narcisu ali kako spet najti svoja krila

Že dolgo se ni zgodilo, da bi me s knjižnih polic kakšna knjiga tako poklicala, kot me je knjiga Odraščanje ob narcisu.

Psihoterapevti imamo pogosto priložnost v živo videti posledice odraščanja ob narcističnih starših oziroma skrbnikih, ki se manifestirajo v takšni ali drugačni obliki. Včasih na vrata potrkajo depresija, tesnoba, različne kemične in nekemične odvisnosti, soodvisnosti v odnosih; včasih v nebo vpijoča agresivna in samopoškodovalna vedenja. 

Ljudje, ki so odraščali ob narcističnih starših, klonejo na področju odnosov z drugimi in imajo pogosto slabo samopodobo, pa tudi šibek občutek lastne identitete. Medtem ko nekateri otroci narcisov slabe izkušnje obrnejo navznoter in nosijo psihično breme sami, drugi svoje stiske projicirajo navzven ter postanejo nasilni in zlorabljajoči sami. 

Prepoznati orodja, ki jih uporablja narcis

Priznam, da sem knjigo vzela v roke predvsem zato, da si naberem več znanja o tem, kako splezati iz temnih globin preteklosti. Da bi bila bolj v pomoč svojem klientom na njihovi poti. Ob branju sem tako dobila številne nove vpoglede. 

Knjiga v prvem delu odlično opiše različne primere narcistične zlorabe – od v nebo vpijočih do tistih subtilnih, ki jih težko zaznamo. Med branjem knjige bralec tako spozna prekoračevanje meja in zlitost v korist narcisa, različne načine nadzora, dejanja iz zavisti in ljubosumja, čustveno manipulacijo, gaslighting, narcistični bes in subtilno zanemarjanje s pomankanjem empatije. 

Pomembno ni samo to, kar se je dogajalo, ampak tudi tisto, kar se ni, pa bi se moralo

Pomembno se mi je zdelo prebrati, da ni nujno, da skrbniki zgrešijo kakšno veliko napako, kot so dejanja fizičnega nasilja ali spolne zlorabe. Včasih je enako škodljivo pomanjkanje tistega, kar naj bi bilo, pa tega ni bilo: pomanjkanje empatije, čustvene regulacije, pristnega stika, občutka sprejetosti ter pomanjkanje občutka videnosti in slišanosti. 

Ob branju tega dela se raztapljajo občutki krivde, ki jih morda čutimo. Ko čutimo, da nekaj v odnosu z našimi starši ni bilo, kot bi moralo biti, in hkrati ni kardinalnih napak, ki bi jih lahko očitali svojemu staršu. Kolikokrat v terapevtskem prostoru še dolgo v odraslost odmevajo ponotranjena prepričanja ljudi, ki so živeli ob skrbnikih, kjer je umanjkalo zgoraj našteto: 

»Nisem vreden.«

»Nisem pomemben.«

»Z mano je nekaj narobe.«

Njihovi starši niso zmogli predati sporočila, ki bi vgradilo drugačna prepričanja. Narcisi tukaj prednjačijo, saj ne zmorejo vpogleda vase, ker bi to zahtevalo od njih, da se soočijo s svojo bolečino. Ker tega ne zmorejo, neprijetne občutke plasirajo na druge, sebe pa doživljajo kot izključno dobre ljudi. Zmorejo skrbeti zgolj za svoje potrebe. Imajo občutek večvrednosti, pogosto prestopajo meje, nadzorujejo in manipulirajo, pričakujejo posebno obravnavo in pogosto zavidajo drugim. V primeru kritike so najmanj žaljivi ali omalovažujoči, v skrajnem primeru pa narcistično besnijo.

Potrebe otroka ne štejejo nič

Narcistični starši zavestno ali nezavedno ukalupijo svoje otroke tako, da čim bolje zadovoljujejo njihove potrebe in jih odmikajo od notranje bolečine. Medtem ko čustveno zreli starši dojemajo svoje otroke kot posameznike, ki skozi odraščanje postajajo vedno bolj samostojni, jih narcistični skušajo pripeti nase in jih uporabiti kot svoj podaljšek. 

Čustveno zreli starši skrbijo, da otroci skrbijo za svoje potrebe, in jih usmerjajo. Narcistični starši pa poskrbijo, da otroci skrbijo za njihove potrebe. Odrasli, ki je odraščal ob narcisu, velikokrat ne ve, kaj potrebuje in česa si želi. Skoraj samodejno se odziva na potrebe in zahteve drugih. 

Rojstvo narcisa

Narcistični starš ne nastane iz »nič«. Tudi sam je bil verjetno plod podobne narcistične zlorabe s strani svojih staršev in tako pridobil narcistično rano. Morda je bil nekoč v otroštvu izjemno ranjen ali ponižan in te izkušnje ni uspel predelati. Morda je odraščal v okolju, v katerem je bila slika okolja popačena in je zgolj prevzel to popačeno sliko. Ta slika je morda delo starejšega narcističnega slikarja in pripoveduje zgodbo o tem, da se ljudje delijo na tiste, ki jih mora idealizirati, in tiste, ki jih mora pohoditi. Skratka, popačena slika, ki onemogoča pristne odnose v sobivanju. Zgodnje življenje, zgrajeno ob takih prepričanjih, je izjemno toksično. Strup teh prvih izkušenj se zažre globoko v telo in psiho. 

Po drugi teoriji lahko narcis postane tudi nekdo, ki mu je družina prehitro in prepogosto dodeljevala občutek izjemnosti, ne da bi se trudil zanj. Ne glede na teorijo mora narcis ustvariti domišljijski svet, ki podpira že poznano sliko sveta in njegovo brezhibno podobo znotraj njega. 

Gladiatorske igre družine v čast vladajočemu

Narcistični starši pogosto poskrbijo za družinske igre ter obračajo sorojence drugega proti drugemu, da ohranijo nadzor in moč. Kot sistemsko družinsko terapevtko me vedno znova nagovarja dinamika družin in vloge v njih. V disfunkcionalnih družinskih sistemih tako najdemo vloge Junaka, Grešnega kozla, Spregledanega otroka, Klovna, Oskrbovalca, Zlatega otroka ipd. Ne glede na to, da so ene vloge videti bolj privlačno od drugih, se ne smemo slepiti. 

V družinah, v katerih kraljuje narcis, je vsaka vloga premišljeno podeljena z namenom ohranjanja ugodja zanj. Grešni kozel bo z zunanje perspektive videti kot strelovod za vse slabo. Narcis bo nad njim znašal jezo in hkrati se ga bodo lotevali tudi sorojenci. Včasih je grešni kozel edini, ki situacijo vidi realno in je s tega vidika grožnja utečenemu sistemu. Pogosto je zato tarča napadov z oznakami »z njim je nekaj narobe« in zoper njega se vršijo številni poskusi diskreditacije. A on je le vrh ledene gore, ki kaže na »bolno« dinamiko družine. 

Če starš na grešnega kozla projicira vse svoje negativne občutke, na zlatega otroka projicira vse svoje aspiracije. Pogosto si ga starš jemlje za pomožnega partnerja in ga uporablja kot vojščaka proti nesodelujočim družinskim članom, še posebej proti grešnemu kozlu. Ne glede na vlogo, ki je dodeljena otrokom, ti otroci nimajo pravice biti, to kar so, in slediti svojim potrebam. In prav vsi za svoje vloge plačajo ceno. 

Celjenje po bitki v areni

Poleg težavnih razmer in družin, iz katerih prihajajo posamezniki na terapijo, vedno znova vidim tudi proces celjenja. S hvaležnostjo in čudenjem nad vztrajnostjo življenja gledam, kako ljudje skozi varen odnos z drugim in samim seboj zacelijo svoje rane. Kako si dovolijo prosto pot, ki je več ne zaznamujejo zgodbe preteklosti. 

Če ste vi, ki berete ta zapis, na tej poti, bodite ljubeči in potrpežljivi do sebe. Prvi korak v procesu celjenja je, da se zaveste, kaj se vam je dogajalo. Ob tem zavedanju se boste morda počutili osramočene in krive. Predvsem krivda zna biti zahteven glas iz notranjosti. Ker se njen glas trdovratno vrača, boste morali biti z njo vztrajni in se opominjati: »

Zaslužim si, da se osvobodim popačenih prepričanj, ki sem jih ponotranjil kot otrok.«

Ne gre za vašega starša, za vas gre

Pomagalo bo tudi, da se zaveste, da tega ne počnete zato, da bi se maščevali staršu ali zvrnili krivdo nanj. Ne gre za vašega starša. Za vas gre. Za to, da sploh začutite, kdo ste ter kaj so vaše potrebe, in da zmorete vzpostavljati dobre odnose z drugimi. Take, ki jih ne bosta bremenila tesnoba ali nadzor; v katerih bo prostor za vas in tistega drugega. Kjer bo doma empatija. 

In, ko boste na poti celjenja, ne bodite prezahtevni do sebe. Pojdite počasi. Ozavestite, poiščite podporo in vztrajajte. Pri ozaveščanju vam bo knjiga Odraščanje ob narcisu v veliko pomoč. Tudi sama jo posojam in priporočam svojim klientom, ki so odraščali na tak način, kot obvezno čtivo. Napisana je v preprostem jeziku, da se jo z lahkoto bere, in hkrati z dovolj modrosti v ozadju. 

Knjiga uči, kako postati dober starš svojemu notranjemu otroku, ki ni dobil ustrezne podpore, da bi razvil svojo identiteto in dobro samopodobo za enakovrednost v odnosu z drugimi. Biti dober starš samemu sebi pomeni prisluhniti, prepoznati svoje potrebe, vzpostaviti zdrave meje. Podoba dobrega starša bo na primer opominjala, da se ne iztrošite do konca pri pomoči drugim, in bo v izjemnih primerih pomagala prekiniti stike, če so izrazito toksični. 

Veliko torej lahko naredite sami. Če pa boste pri tem potrebovali dodatno pomoč, si le poiščite dobrega psihoterapevta. Žalovanje za odnosom, kakršnega ste si ga želeli in ga ni bilo, ter odkrivanje sebe sta včasih lažja, če imaš na začetku sopotnika. 

Kar pogumno… poiščite krila, za katera niste vedeli, da jih imate. 

Srečno!

Pripravila: Jerneja Hribar Bukovič, sistemska psihoterapevtka v zasebni praksi