Omogočite si predah od neskončnega toka misli

Če je stanje sreče tako zaželeno in prinaša toliko užitka, zakaj je tako krhko? Zakaj ga zmoti že najneznatnejša misel? Zakaj je najneznatnejši šepet uma dovolj, da nismo več v stanju blaženosti? Zakaj so naši možgani naravnani za negativnost?

Odgovor je preprost: ker je to našim prednikom omogočilo preživetje.

Tisti, ki so bili najbolj odzivni na nevarnost, so preživeli. Če so imeli možgani vašega prednika gensko mutacijo, zaradi katere je zaznal premikanje tigra v travi nanosekundo prej, se je podal v beg trenutek prej. Geni, ki so mu omogočili, da je bil pozoren na grožnje, so predstavljali izjemno preživetveno prednost. Ljudje, ki so bili manj odzivni na morebitne grožnje, so umrli, njihovi geni pa so izginili iz genskega nabora. Tisti, ki so se odzvali na najneznatnejšo nevarnost, so preživeli, svoje paranoične gene pa so prenesli v naslednji rod.

Sreča nekoč ni imela nobene vrednosti za preživetje

Sreča namreč ni imela nobene vrednosti za preživetje, oziroma je bila ta neznatna. Če človek ne opazi čudovitega sončnega zahoda, če se ne zmeni za prepevanje otrok ali pa gre mimo vrtnic, ne da bi jih povohal? Nič slabega se ne zgodi. Če pa presliši premikanje tigra? To je usodno.

Tako se je skozi tisoče rodov krepila naša sposobnost odzivanja na najneznatnejšo možnost grožnje, obenem pa smo se brez zadržkov odrekli sreči. Materi naravi je zelo mar za vaše preživetje – niti najmanj pa ji ni mar za vašo srečo. Premlevanje stvari, ki bi nam v prihodnosti utegnile škoditi, stvari iz preteklosti, ki so nam zares škodile, ter stvari iz sedanjosti, ki bi utegnile pomeniti nevarnost – vse to so znaki, da možgani uspešno prakticirajo strategije, ki so našim prednikom zagotovile preživetje.

To ni slabo. Je pa takšno ravnanje pretirano v varnem sodobnem svetu, v katerem živimo.

Ven iz glave

Naš um nas pogosto trpinči, zato ne preseneča, da hočemo »ven iz glave«. Pred sedmimi desetletji je Aldous Huxley zapisal:

Poleg meditacije so ljudje izumili številne druge možnosti pobega. Obstajajo številne druge metode, s katerimi se ljudje oddaljijo od nenehnega negativnega »žlobudranja« privzetega omrežja in se skušajo otresti spon lokalnega jaza. Med njimi so ekstremni športi, zdravila na recept, terapije in programi za samopomoč, kockanje, igranje videoiger, gledanje pornografije, družbena omrežja, spolnost, mistične izkušnje, ples in glasba.

Zakaj je meditacija edinstvena

Meditacija je samo ena od tehnik, ki nam to omogoča, vendar je zaradi svojih lastnosti enkratno učinkovita. Je tako rekoč zastonj; lahko se je naučite prek spleta, in nas ne udari po žepu kot kockanje ali uživanje nekaterih snovi.

Meditacija nima negativnih družbenih posledic, v nasprotju z uživanjem alkohola ali mamil. Ima pozitivne stranske učinke in ne okrni zdravja kot snovi, ki povzročajo zasvojenost. Je brez tveganj, značilnih za ekstremne športe. Lahko jo izvajamo kjer koli in kadar koli.

Štiri značilnosti stanja vznesenosti

Raziskave tibetanskih menihov, ki so več deset tisoč ur izvajali meditacijo, kaže, da so sposobni aktivirati to, čemur Newberg pravi »vezje razsvetljenja«.

Štiri značilnosti vznesenosti so:

- Nesebičnost pomeni opuščanje razmišljanja v slogu »jaz, jaz in še enkrat jaz«, ter vseh elementov, zaradi katerih obtičimo v svoji »samodejni«, lokalni osebnosti – na tej ravni namreč trpimo.

- Brezčasnost pomeni bivanje v sedanjem trenutku. To je točka, na kateri ne obžalujemo preteklosti in nas ne skrbi prihodnost. Smo v brezčasnem sedanjem trenutku, na edini točki, kjer lahko izkusimo stanje toka.

- Nenapornost. Na tej točki se sprostimo in preidemo na raven nenapornosti. Čutimo se povezane s stvarstvom in z vsemi živimi bitji. Naša življenja so prežeta z občutkom bogatosti. V tem stanju povezujemo zamisli, sodelovanje med vsemi deli možganov pa se okrepi.

- Bogatost. Te bogate izkušnje so izjemno pomembne. Željo po doseganju vznesenosti so imeli že stari Grki; Platon jo je opisal kot spremenjeno stanje, v katerem naša običajna zavest v stanju budnosti popolnoma izgine, nadomestita pa jo intenzivna evforičnost ter izrazit občutek povezanosti z mogočnejšo inteligenco.

To je stanje blaženih možganov. Ko utišamo um, v zavesti naredimo prostor za povezavo s stvarstvom. To izzove bogato izkušnjo, v kateri se čas, prostor in napor razblinijo, človek pa se spoji z bogato neskončnostjo nelokalnega uma.

Več o tem, kako doseči stanje blaženih možganov, pa odkrijte v uspešnici Blaženi možgani.