Osebne meje – varen okvir za polno življenje

Osebne meje – varen okvir za polno življenje

(Razmišljanje ob knjigi Radost sebičnosti – Michelle Elman)


Na kaj pomislite, ko slišite besedno zvezo »osebne meje«? Je to za vas nekaj slabega? Dojemate to kot sebičnost? Morda čutite, da so osebne meje nekaj krutega? Ali pa vam ti besedi prineseta olajšanje, ker v njiju vidite varnost in zaščito? Vsak od nas se na to besedno zvezo odzove drugače, vsak odziv pa nam kaže pomembno sporočilo o tem, kako dojemamo osebne meje.


 
 
V našem svetu so osebne meje pogosto razumljene kot sebičnost. A sebičnosti ne moremo enačiti z osebnimi mejami. Sebičnost pomeni, da človek upošteva ali se osredotoča samo na svoje koristi, užitek ali dobro počutje ne glede na drugega. A če začutim, da sem danes preveč utrujena, da bi zmogla pomagati sosedi, partnerju ali prijateljici, to ni sebično. To pomeni, da zmorem slišati svoje potrebe in sebe postavljam na prvo mesto. Osebne meje so način sporočanja, s katerim pokažemo, kaj nam je sprejemljivo in kaj ne. Določajo, kje se končamo mi in kje se začne druga oseba.


Michelle Elman osebne meje primerja s hišo. Pravi, da v hiši živimo, zidovi pa nas varujejo pred zunanjim svetom. Pred njim nismo popolnoma zaprti, saj ljudem lahko odpremo vrata, vendar jih odpremo samo, ko se tako odločimo sami. Če bi nekdo razbil naša vhodna vrata, bi to občutili kot vdor – ne bi mu rekli: »No, če si že tukaj, se pa počuti kot doma.« To bi bilo enako, kot če bi nekdo prestopil našo osebno mejo in bi mu rekli: »No, ker boš v vsakem primeru storil, kar hočeš, nima smisla, da ti ugovarjam.« Če bi nekdo splezal skozi naše okno, mu ne bi dovolili ostati v hiši, ker je okno zaprto z razlogom. In kakor bi zavarovali svojo hišo, tako se moramo naučiti zavarovati tudi sebe, svojo notranjo hišo.

Brezmejno prilagajanje, predajanje in skrb za druge je lahko del naših prepričanj, ki smo jih razvili ali so nam bila privzgojena. Kaj nas naučijo, ko nam na letalu pokažejo varnostna navodila? Pojasnijo nam, da bomo, če bo padel pritisk, potrebovali masko, in da jo moramo v tem primeru najprej namestiti sebi, šele nato svojemu otroku. Če ne pomagamo sebi, ne moremo poskrbeti za drugega.

Včasih se zgodi, da ljudje osebne meje zamenjujejo z zidom, ki ga postavijo okoli sebe. A zidovi nas zapirajo pred svetom, preprečujejo nam, da bi imeli globoke odnose. Prav tako preprečujejo intimnost in bližino. Ko okrog sebe postavimo zid, ljudi ne spuščamo blizu. Ljudje, ki okoli sebe postavljajo zidove, pogosto izrečejo ta stavek: »Če me zafrkneš, si zame mrtev.«
 

Pri osebnih mejah pa je drugače. Te nam omogočajo zdrave odnose. Dovolijo nam, da smo ranljivi v varnem okolju. Pri postavljanju osebnih mej se naučimo razlikovati med seboj in drugimi. Imamo možnost, da k sebi ne spustimo tistih, ki jih ne želimo. Zidovi nastanejo iz jeze in strahu, meje pa iz ljubezni in spoštovanja. Primer stavka, ki bi ga uporabili pri postavljanju zdrave osebne meje, bi se glasil: »Če me zafrkneš, ne bom dovolil/a, da se to zgodi še kdaj.«


Veliko žensk se med odraščanjem prevzame prepričanje, da morajo biti mučenice. Torej da se izčrpajo ob služenju drugim, pozabijo na lastne sanje, ambicije in želje ter da svoj čas in energijo raje usmerijo v skrb za druge. Ta prepričanja pa pogosto prevzamejo tudi moški. V sodobni družbi velja, da moramo ves čas dajati. Ob tem se sprašujem – kdaj pa bomo na vrsti, da si kaj vzamemo?

 


 

Na nas je, da ta prepričanja spreminjamo. Da rečemo ne, ko čutimo, da ne zmoremo, ali pa takrat, ko je nekaj  v nasprotju z našim prepričanjem ali počutjem. Da rečemo ne odnosom, ki nas izčrpavajo, nam jemljejo energijo ali pa smo zaradi njih izmučeni. Da lahko rečemo ne dodatnim nalogam v službi, ko smo z delom že zasuti čez glavo. Da si dovolimo najprej poskrbeti zase, da lahko nato dajemo drugim.


Ko smo sami zadovoljni, lahko zadovoljstvo tudi dajemo naprej – partnerju, otrokom, sodelavcem, prijateljem. Kmalu lahko opazimo, da smo bolj pomirjeni, da imamo več energije, da smo bolj prijazni in da se lažje soočamo z vsakodnevnimi izzivi. Takrat običajno presenečeni ugotovimo, da se izboljšujejo tudi odnosi okoli nas.
 

Elizabeta Dornik Hribar

BA.pth., spec. sistemske psihoterapije., Integritas

Sorodni članki
Številne ljudi je strah neznanega. Strah jih je, da bi počeli karkoli drugega, kar počnejo zdaj, da bi stopili na teren, kjer še niso bili. Želijo biti varni. Nočejo tvegati. Nergajo in pritožujejo se glede vsega, kar jim pomeni spremembo, ki se je na smrt bojijo. Strah jih je novih idej in močno se trudijo, da ostajajo v svoji coni udobja...
Wim Hof, ki mu pravijo tudi »ledeni človek«, je postavil več svetovnih rekordov s svojimi dosežki vzdržljivosti in izpostavljanja mrazu – med drugim je splezal na vrh Kilimandžara, oblečen le v kratke hlače, bos pretekel polmaraton na severnem tečajniku in več kot sto dvanajst minut stal v zabojniku, pokrit z ledenimi kockami. Koristi ...
Ljudje, ki so povezani z močjo namere, niso videti nič drugače od navadnih ljudi. Teh ljudi ne obdaja svetniški sij niti se ne oblačijo v posebna oblačila, ki bi oznanjala njihove božanske lastnosti. Toda ko začnete opažati, da se jim vse posreči, in ko se začnete pogovarjati z njimi, ugotovite, kako zelo se razlikujejo od ljudi, ki ž...
Poglejte ljudi okrog sebe. Številni so depresivni in tesnobni. Še več jih je po nepotrebnem nesrečnih, ker se počutijo izgubljene v svetu, ki smo ga ustvarili. Toda kaj če se vzroki (ter rešitve) za to epidemijo duševnih stisk skrivajo drugje, kot smo mislili do zdaj? Priznani novinar Johann Hari je več let iskal odgovor na to vprašanje ...
© 2021 Založba Primus d.o.o. Vse pravice pridržane.