Podedovane družinske travme – tihi vplivi, globoki odtisi

Da se rodimo kot nepopisan list, kot je dejal Kant v 18. stoletju, že dolgo ne velja več. Znanost bolj in bolj dokazuje kompleksnost življenja, Zavesti in posameznika. O travmah je vedno več govora, o medgeneracijskih, katere Mark Wolynn imenuje podedovane, pa še ne veliko.

V Podedovanih družinskih travmah Mark Wolynn seznanja z vplivi nepredelanih travm prednikov na naše mentalno in fizično zdravje ter kakovost življenja. Knjiga je bogata tudi kot priročnik, ki seznani z elementi metode Postavitve družine po Hellingerju.

Nepredelane travme naših prednikov tvorijo tudi naše polje in vplivajo na nas preko Zavesti

Knjiga pomaga razložiti, zakaj se kljub delu na sebi nekatere stvari morda ne spremenijo trajno, dokler se ne ločimo od njih tudi iz nivoja družinske zgodovine in zakaj imajo naši otroci kdaj določene težave, četudi smo zelo trudili, da jih ne bi prenesli nanje. 

Čeprav je starš lahko zelo zaveden, dela na svojih vzorcih, pozna razvoj otroka, je v stiku z njim in se odziva na njegove potrebe, otrok nezavedno pobere še vse kaj drugega od tega, kar bi si želeli zanj. Ker je v energetskem polju starša, zaznava tudi njegove nepredelane strahove, odziva se na prisotnost ali neprisotnost starša. In ne govorim o fizični prisotnosti in preživljanju skupnega časa, temveč o tem, ali starš zmore biti resnično utelešeno prisoten večino časa ali ne – ali je v svoji energiji, postavljenosti, integriteti, zaupanju vase in svet. 

Vse omenjene lastnosti in zmožnost biti tukaj in sedaj – v telesu in zavedanju, pa so pogosto zelo zaznamovane s tem, ali je starš doživel/preživel travme in tudi ali so jih doživeli njegovi predniki ter do katere mere so se nepredelane vsebine razrešile. 

Naši predniki so doživeli veliko travm. Med drugim so jim večinoma skupne travma vojne in ostale šok travme naravnih nesreč. Večina je rastla ob čustveno manj dostopnih starših, saj se v tistih časih niso poudarjale čustvena inteligenca, bližina, povezanost itd. Poudarjalo se je preživetje, ker je to seveda osnova vsega ostalega. Posledice nižjega zavedanja sebe in drugega je vodilo v mnogo zlorab različnih oblik itd.

Epigenetika kot veja, ki razširja pomen prenosa informacij

Čeprav zgornje besede izhajajo iz osebne izkušnje in izkušenj mojih strank, jih je mogoče potrditi skozi informacije o epigenetiki, katero avtor predstavi v prvih poglavjih.

»Epigenetika je veda o spremembah v delovanju genov, ki se zgodilo brez spremembe zaporedja DNK-ja« (Wolynn, str. 43). Razlaga vplive okolja in izkušenj, ki jih posamezno bitje doživi in se prenesejo na njegove potomce. Kot pravi Rachel Yehuda, prva raziskovalka epigenetike, s tem na nek način pomaga pri prilagoditvah vrste in tako pri boljšem zagotavljanju preživetja. 

V knjigi je navedenih veliko  primerov prenosa, med drugim, kako so pri nosečnicah s posttravmatsko stresno motnjo (ki je posledica travme, v tem primeru je bil to napad na WTC 2001) opazili, da so rodile otroke z nizko ravnijo kortizola, ki so zaradi tega kazali večjo občutljivost na dražljaje, slabšo zmožnost uravnavanja čustev in slabšo odpornost na stres. Drug primer navaja poskus s podganami, kjer so jim ob določenem vonju spustili elektrošok. Še sedem generacij podgan se je stresno odzvalo na enak vonj. Več ko je ostalo nepredelanih travm, bolj smo nagnjeni k negativnosti (Wolynn, str. 130).

Koliko nepredelane medgeneracijske travme vplivajo na raven stresa pri otrocih in mladostnikih?

Ob tem se mi je porodilo vprašanje, kako nepredelane travme naših prednikov vplivajo na raven stresa v današnji družbi, predvsem pa tudi, da bi bilo smiselno preučiti vzroke »hiperaktivnosti« pri današnjih otrocih ter vzroke za težave, s katerimi se soočajo današnji mladostniki. Ni slučajno, da se veča splošna občutljivost in istočasno otopelost. Da se viša odstotek samopoškodovanja, samomorilnosti in tako naprej. Ne zdi se mi pošteno samo govoriti o tem, kakšna je današnja družba in mladina, ne da bi prevzeli odgovornost za to, koliko nepredelanih stvari nas in naših prednikov morda nosijo oz. vplivajo nanje.

Nepredelane vsebine se iz roda v rod prenašajo toliko časa, dokler se ena generacija ne sooči z njimi in začne obračati sidro te ladje. Žal ne verjamem, da lahko ena generacija razreši vse, lahko pa naredi/mo veliko, da bodo naši otroci sedeli na drugačnih ladjah in drugače pluli skozi življenje, kot so naši predniki ali kot plujemo mi. Sem mnenja, da so to naloge naših generacij, kot so bile naloge naših prednikov zagotovitev preživetja in smo jim lahko hvaležni za to.

Epigenetski vplivi niso edini, ki vplivajo na naš razvoj

Seveda je pomembno omeniti, da epigenetski vplivi niso edini vplivi, preko katerih se prenašajo posledice travme; podprejo jo še socializacija z vzgojo, modelno učenje od staršev in doživljanje lastnih izkušenj, ki vplivajo na razvoj naše identitete in vsega, kar smo kot bitje prinesli v svojem zapisu skozi transinkarancijske vplive (vplive prejšnjih obstojev). Ravno zadnji so po mojem mnenju tisti, kjer resnično leži vzrok in razlog, da smo se sploh rodili v določeno družinsko strukturo, vendar potrebujemo počakati še nekaj let ali desetletij, da bomo lahko govorili o raziskavah s tega področja – trenutno bi nas za take izjave še zažigali na grmadah.

Knjiga prepoznavanja globljih vzorcev

Knjiga je uporaben priročnik, ki nam ponudi proces spoznavanja in preseganja vplivov naše družinske zgodovine skozi princip postavitve družine, ki jo izvajate sami s sabo in navznoter. Ko skozi branje dobiš uvid in prepoznaš, da je tvoja mama doživela travmo izgube pri dveh letih, pri dveh si iz enakega področja dobila travmo ti in pri enaki starosti še tvoja hči, ti res da misliti.

Bralca pelje na pot raziskovanja in poglabljanja lastnih mentalnih vzorcev, ki jih morda že pozna in jih je do neke mere celo predelal, a je nekako ostajala njihova senca. Osebno sem ob branju sestavila širšo sliko tega, kaj vse je vplivalo name, lažje spustila nekatera prepričanja, ko sem uvidela, od kod prav zares izhajajo. Lažje sem sprejela nekatere svoje izzive in sebe ob tem, ko sem sprejela svoje prednike v njih. Razjokala sem kar nekaj žalosti in bolečine, ki me je nekako objemala vse življenje. Čeprav je bila sedaj čisto moja, sem prepoznala, da ni bila izjokana že s strani starih staršev. Dobila sem globlje uvide v dogajanje svojega življenja in prevzela še več odgovornosti zanj, istočasno pa spustila bremena, ki so bila prevelika zame.  

Čeprav na sebi delam že kar nekaj let, mi je knjiga doprinesla k še bolj temeljitemu raziskovanju in predelovanju, zato jo res priporočam vsem, ki ste pripravljeni prevzeti odgovornost za svoj del pogače. Četudi vse te pogače nismo prejeli po svoji »krivdi«, smo jo zato, ker je del našega razvoja kot bitja, ki ga določa naša Zavest. Bežati pred njimi na dolgi rok tako gotovo ne bo mogoče. Imamo pa še drugo možnost – lahko jih začnemo počasi razreševati.

Anita Gomezel

Univ. dipl. socialna pedagoginja, terapevtka transpersonalno kognitivne terapije (TCT®),

 N.A.R.M travma terapevtka, učiteljica Jasne/Nenasilne komunikacije ter ustanoviteljica programa Zaživi Sebe®

Spletna stran: https://osebni-razvoj.si/

Recenzija knjige: