Potop v ljubezen

V intimni dvojini se najbolje pokaže, koliko smo se zares naučili poslušati sebe. In brez tega, da znamo poslušati sebe, da upoštevamo svoje želje in svoje potrebe – da torej zares smo in znamo biti avtentični –, bližine in pristnega odnosa z drugimi, še posebej s partnerjem, enostavno ne more biti. Zato ne, ker manjkamo MI sami; iskrene dvojine brez naše avtentičnosti pač ni.

V letih samskosti sem se dovolj dobro naučila poslušati sebe. Preizkušnjo, ali sem se dovolj dobro naučila slišati sebe tudi v dvojini, sem nameravala obdelati v prihodnji inkarnaciji. Partnerstva si nisem več niti želela, še manj pričakovala. Rane so bile zaceljene, dihala sem svobodno in zadovoljno. Brazgotine ran me niso motile, saj sem jih znala videti in varovati. Pametna, razumna in povrhu še finančno samostojna ženska po vseh letih relativno (glede na preteklost) neproblematičnega samskega življenja ne bi mogla priti do pametnejšega zaključka, kot da do konca življenja ostanem sama in se imam dobro.

A zgodilo se je srečanje pod mavrico nekje na obali daljnega ocena.

Bilo je zelo zgodaj zjutraj, leto dni je tega. Po nevihtni noči je bilo nebo še vedno temno in sivo, a sem kljub temu šla na obalo. In kaj me je pričakalo? Sonce je našlo pot skozi odprtino v sivini oblakov in nad turkizno zelenim morjem je v sivino neba narisalo najpopolnejšo mavrico, kar sem jih kdaj videla. Bili sva sami, nikjer nikogar. Očarana od njene lepote sem jo glasno vprašala, kaj mi hoče povedati. Mi morda kaj prinaša? Seveda ni odgovorila. A ko je začela bledeti, sem v daljavi zagledala moško postavo, ki se mi je približevala. Obstal je, spregovorila sva nekaj besed, povedal mi je, da se je na otok prišel potapljat, sam. Takrat niti pomislila nisem, da je moj naključni sprehajalec tisto, kar mi mavrica prinaša. Vsaj ne za dolgo. Družila sva se še dobra dva dneva, tretji dan zvečer sem se vrnila domov. Zadnji dan sem dovolila, da mi je na košček papirja napisal svojo telefonsko številko; svoje mu nisem dala. Odšla sem z »morda«. Hotela sem nazaj domov brez obljub in brez obveznosti. Tega nisem občutila kot beg, zame so bili le lepi trenutki, ki sem jih želela odnesti s seboj domov točno take, kot so bili – čudoviti. In pika.

Pa sem se – kdo ve zakaj – vseeno oglasila s sporočilom, da sem varno prispela. Sledila je izmenjava sporočil, njegova so bila dolga, glasovna, razveseljevala so me. Moja sporočila so bila krajša, zapisana, bolj plaha. Mesec dni po najinem srečanju pod mavrico me je obiskal. Samo za nekaj dni je prišel. Stala sem na ljubljanskem letališču, nisem vedela, ali ga bom sploh spoznala, nisem imela pojma, kaj naj si mislim o njem, še manj o sebi. Spomnim se le misli, ki me je prešinila takrat – kaj se pa greš?

Ko je odšel, sem se zavedela, da sem v zaključnem poglavju svoje knjige Deklice brez gnezda opisala noro potapljaško izkušnjo, v katero sem skočila, ne da bi se zavedela, v kaj se spuščam.

Opis sem končala s šalo, da bo kak nov potop morda odnesel ostanek mojega preživitvenega strahu, ki sem ga tako močno začutila med opravljanjem potapljaškega izpita. Po opravljenem izpitu, ko sem postala Open Water Diver, sem se – še vedno s precej strahu – potopila le dvakrat, nato pa sem svojo potapljaško kariero z veseljem obesila na klin.

A mavrica mi je prinesla potapljača in izziv. Odstranila je varovala, ki so dobro delovala zadnje desetletje in pol. Zdelo se mi je, da spet živim in diham s polnimi pljuči. Prekrasno. A kaj kmalu sem začela iskati izhodna vrata. Ven, ven, ven. Morda bi pri drugem ali tretjem poskusu bega zares ubežala, če mi ne bi v trenutku največje panike (spet slučajno) pod roke prišla knjiga jungovske psihoanalitičarke Maje Storch Hrepenenje močne ženske po močnem moškem.

Ko sem prebirala knjigo, sem dojela, da sem v resnici nehote postala del skupine močnih žensk, skupine, ki s(m)o jo oblikovale ženske, ki smo zavedno in nezavedno iskale poti iz patriarhalnih vzorcev naših mam in babic. Ob branju te knjige se je pojavil dvom glede iskanja izhodnih vrat.

Kaj pa, če mi obilica neverjetnih naključij pripoveduje, da mi je partnerska zveza namenjena za učenje poglavja o zavestnem partnerstvu? Ja, o takem partnerstvu, ki sem si ga nekoč, davno tega, zamišljala; o takem, ki se nikoli ni uresničilo, zato sem ga »prestavila« v eno od svojih prihodnjih inkarnacij. 

In kako nas vidim – sodobne močne ženske? Smo odrasle ženske, ki znamo, zmoremo, smo po splošno uveljavljenih kriterijih uspešnosti večinoma tudi uspešne, finančno samostojne, se znajdemo. In večina nas je nekaj desetletij nazaj gledala svoje mame in babice v podrejeni vlogi, celo takrat, ko je imel njihov moški do njih relativno spoštljiv odnos. Nezavedno smo to vlogo vsrkale vase, na zavedni ravni pa nam je z odraščanjem šla vedno bolj na jetra.

Z leti delujemo vedno bolj samozavestno. Veliko med nami je samskih mater, saj so naši nezavedni vzorci pritegnili moške, ki so s časom postali vir bolečine in frustracije. Nismo znale prebrati vseh napisov na njihovih čelih, kjer je (najbrž) resda pisalo »ves sem očaran nad tabo, tvoj«, spregledale pa smo drobni tisk, kjer je pisalo »sem tudi večni otrok«, s podrobnim opisom, kaj vse ta drobni tisk v resnici pomeni in prinaša. Seveda bile smo močne, znale smo reševati težave in probleme, vse prevečkrat tuje in vse prevečkrat na račun prijaznega ravnanja s seboj. Črke iz drobnega tiska so postajale vse večje, postale so glavni tisk, zato nam ni preostalo drugega kot boleča ločitev. Velikokrat smo potegnile kratko tudi finančno, da o (verjetnem) pretežnem plačevanju družinskih finančnih obveznosti ne izgubljam besed. Veliko od nas otrok nima, ker jih noče (pa še mulci in dec, pha) ali pa nam je v iskanju očeta svojih otrok potekla biološka ura (tudi prav!).

In povečini smo izobražene, kajti le izobrazba nam je omogočila poklicno delovanje, ki zagotavlja finančno samostojnost (če nismo srečne dedinje ali rentnice). Finančna neodvisnost pa pomeni svobodnejšo izbiro svojih poti. S časom smo se zaljubile v svojo samostojnost, svobodo vsakdana, hrani nas ta opojna mešanica svobode in uspešnosti.

Dobro nam gre, nekaterim celo zelo dobro – dokler v svet, ki ga obvladamo in smo v njem suverene in zadovoljne, ne vstopi dilema o partnerstvu.

Ja, dilema, tista ta zaresna in trezna. Z izkušnjo ločitve ali pa brez nje smo imele nekaj daljših ali krajših ljubezenskih poskusov, stikov, avantur, nekaj daljših in krajših srečnih in nesrečnih trenutkov z »njimi« – moškimi namreč. Ampak ko se močne ženske zavemo, da obstaja področje, ki nam gre slabše od vsega ostalega, stojimo pred težko razvozljivo dilemo. (Naj mi srečne izjeme oprostijo). In če se vendarle sprehodi mimo kak prost moški z (vsaj približno) pospravljen preteklostjo in primernih let, se pojavi cel kup dilem. Kako globoko, kako blizu, je pravi, bo trajalo, si tega sploh želim, to sploh zmorem. In dlje ko premišljujemo, večji postaja napis »brez veze, ne grem se tega, to me grozno moti, tega nima, tega nočem«.

Zdi se, da nam celo samohranilstvo gre bolje od partnerstva, kljub nemogočemu poskusu mnogih izmed nas, da bi nadomestile nefunkcionalne ali slabo funkcionalne očete, ki smo jih na neki točki svoje osebne poti izbrale.

Želja po iskrenem partnerstvu pa je zvita dama, ki se kar ne pusti odgnati in se vedno znova oglasi. Največkrat nas doseže kak konec tedna, za praznike ali ob večerih. Dolgo ne vržemo puške v koruzo, a ko se bolj ali manj zavestno oziramo naokoli, se nam zdi, da ne vidimo »nič pametnega«. Ali so naši ogledani moški zasedeni (velikokrat s partnerkami, kakršne nočemo biti), ali so premladi, ali so kako drugače »preveč ali premalo« – večinoma torej dobijo oznako »neprimerni«. Za avanture nas počasi mineva veselje, ker poznamo njihove začetke in konce, še posebej če gre za vezane moške, saj nas položaj skrite ljubice ali žali ali omejuje (naj mi srečne izjeme ponovno oprostijo, vem, da obstajajo). In tako se odločimo živeti samsko v opojni mešanici svobode in uspešnosti.

In potem se zgodi takšna ali drugačna »mavrica«, ki nas odnese, a po nekaj mesecih neizbežno sledi soočenje z notranjim konfliktom močne ženske. In kaj je ta notranji konflikt? V šahovskem besednjaku bi tej naši situaciji rekli pat pozicija. To pomeni, da je želja po partnerstvu enako velika kot odpor do tega, da bi stopile v partnerstvo. Težava je v tem, da na racionalni ravni tega notranjega konflikta ne moremo razrešiti, ker gre za kompleksno mešanico zavednih in nezavednih vzorcev o tem, kakšna ženska želimo, hočemo in (zaradi nezavednih vzorcev) zmoremo biti. Logična posledica tega pa je, da z racionalnim razmišljanjem, kakšen je moški, ki ga želimo, hočemo in zmoremo imeti ob sebi, tudi ne pridemo prav daleč.

Ker me je knjiga našla prej, kot sem jaz našla izhodna vrata, sem ostala. Spet se potapljam – v morje in v ljubezen. Ko se zatakne, v paniki ne iščem več izhodnih vrat.

Hodim v šolo partnerstva in se učim graditi pomirjujoče zaupanje v dvojini, bližino, ki ne boli, bližino, ki me ne bo pogoltnila, bližino, ki boža, bližino, ki samo je. Iščeva oba. Kajti ko po nekaj mesecih mine zaljubljenost, ko mineta tako evforija presenečanja nad zaljubljenostjo kot tudi zaljubljenost v lastno zaljubljenost, se začne odpadanje ometa z naših oklepov. Začne se soočanje z vsemi zavednimi in nezavednimi vzorci, ki v vsakdanu kažejo mnogoterost svojih podob. In starejše ko smo (in starejši ko so), debelejši je omet. Ja, tudi boli, vedno kadar iz mojega ali njegovega oklepa pade večji kos ometa. In soočenje z lastno bolečino (njene pojavne oblike so jeza, užaljenost, strahovi vseh vrst) je zahteven proces samorefleksije, empatije do sebe in do partnerja. Ni lahko niti enostavno. Ko raziskujeva, spoznavava sebe in drug drugega, se zavedava, da sta za tango potrebna dva – ko je lepo, in v enaki meri ko je manj lepo ali celo težko.

Samsko življenje in partnerstvo sta kot dva kovanca, ki imata oba dve plati, tisto krasno in tisto, s katero se je treba ukvarjati. Pomembno je, da sprejmemo tisti kovanec, ki ga živimo, in ga delamo vrednega nas samih.

- Danica Vidmar, Jungovska coachinja, avtorica knjige Deklice brez gnezda: V iskanju poti do odraslih otrok (2021, ponatis 2023), slovenska uspešnica o tem, kako zavestno preoblikovati boleče družinske vzorce.