Radosti in izzivi otroštva skozi oči starša
Otroštvo je čas neizmernega potenciala, igrivosti, nagajivosti, raziskovanja življenja, igre. Hkrati pa je čas preizkušanja meja, učenja življenja in soočanja z razočaranji. Najpomembnejšo vlogo v tem obdobju imajo starši. Odnos s staršem (ali s primarnim skrbnikom) je pravzaprav tisti, v katerem otrok raste.
Odnos s starše lahko primerjamo z zemljo. Bolj kot je zemlja rodovitna, boljše bo rastel pridelek. Bolj kot je odnos s staršem varen, povezan, boljše bo zorel in odraščal otrok. Starš je ključni skrbnik v otrokovem življenju, prav tako pa je odločilen za ustvarjanje pogojev za rast in za varovanje duha otroštva.
Ravno zaradi tega pa je to tudi velika odgovornost za starša. Starši se pogosto soočajo z dvomi, strahovi. »Ali delam dovolj?«, »Kako naj se odzovem?« Vse te dileme, vprašanja, strahovi so nekaj povsem običajnega, a pomembno je, da starš prevzame odgovornost zanje in poskrbi, da lahko čim bolje poskrbi za svojega otroka. Na to pomembno vplivajo življenjske izkušnje staršev in popotnica, ki jo je prejel v svoji primarni družini. Več o tem in kako spreminjamo prepričanja, vam ponuja knjiga Podedovane družinske travme.
Najpomembnejša potreba majhnega otroka je navezanost. John Bowlby, pionir pri raziskovanju navezanosti, je poudarjal, da je potreba majhnega otroka po mamini ljubezni in prisotnosti ravno tako velika kot njegova potreba po hrani. Dandanes se starši še vedno pogosto soočajo z nasveti iz okolice: »Ne dviguj ga toliko, razvadil ga boš,« »Moraš ga pustiti, da joče, tako se mu razvijajo pljuča,« »Veš, tvoj dojenček samo manipulira s teboj.« Pa je res tako? Danes z gotovostjo (in iz raziskav) vemo, da otroka ne moremo razvaditi s toplino, ljubeznijo in odzivanjem na njegove potrebe. Zdaj razumemo, da je navezanost, ki se razvije ob staršu, otrokova varna baza, ta odnos je njegov dom. Od majhnih otrok je treba pričakovati, da bodo nenehno nekaj zahtevali od staršev, še posebej če so prestrašeni ali vznemirjeni. Ravno to, da »zahtevajo«, da se obračajo na starše, kaže na dober odnos med njimi. Trden odnos pa je osnova za vzgojo, kajti vzgajamo lahko le skozi njega. V odnos otroke privabimo tako, da velikodušno poskrbimo zanje.
Otroci naj se ne bi trudili za ljubezen. Počivali naj bi v negi nekoga drugega, zato da se lahko igrajo in rastejo. In zato so odnosi pomembni.
Naloga starša je, da pomaga otroku pripraviti se na življenje v svetu, kakršen je, z razburjenji in razočaranji, ki so njegov del.
Starši v dobri veri pogosto poskušajo otroka obvarovati pred bolečino – mu namerno dovolijo zmagati v igri, mu priskrbijo vabilo na rojstni dan, na katerega ni bil povabljen, mu kupijo stvar, ki jo želi. A kaj mu s tem sporočajo? Kaj se bo zgodilo, ko bo otrok začel doživljati frustracije v življenju? Le-te so namreč normalen del življenja in kako dragoceno je, da otrok lahko te lekcije začne osvajati v varnem zavetju odnosa s staršem, kjer je njegova stiska videna, slišana in nagovorjena. |
Prav tako pa življenje z majhnim otrokom staršem vsakodnevno prinaša veliko izzivov. Frustracije, solze, »Ne bom!«, »Hočem sam!«, zahtevanje sladkarij za zajtrk, neupoštevanje pravil so le nekateri izmed izzivov, s katerimi se starši pogosto srečujejo. Macnamara v knjigi Počivaj, igraj se, odraščaj uči, da je pomembno, da smo, namesto da se izgubljamo v podrobnostih vsakdanjega življenja, zmožni videti širšo razvojno sliko. Zelo pomembno je, s katerega zornega kota gledamo. Če majhnega otroka doživljamo, kot da je v stiski, ga lahko skušamo potolažiti; če pa ga doživljamo, da je manipulativen, se lahko umaknemo. Če majhnega otroka zaznavamo kot kljubovalnega, se lahko odločimo, da ga bomo kaznovali, če pa razumemo, da se otroci instinktivno upirajo, lahko poiščemo pot iz te slepe ulice. Če otroka dojemamo kot preveč čustvenega, ga lahko poskušamo pomiriti, če pa razumemo, da morajo biti močna čustva izražena, mu bomo pomagali, da se nauči jezika srca. Če majhnega otroka, ki se ne more osredotočiti, dojemamo, kot da ima motnjo, mu lahko predpišemo zdravila, če pa ga dojemamo kot nezrelega, mu lahko damo nekaj časa, da odraste.
Ko začnemo otroka razumeti – ko začnemo razumeti razvojne razloge za njegova dejanja – je lahko njegova agresivnost manj osebna, njegovo kljubovanje manj provokativno, lahko se osredotočimo na ustvarjanje pogojev, ki spodbujajo razvoj. Težko je kaj doseči pri vedenju, če ne razumemo, kaj ga poganja, ali če naša čustva zameglijo sliko.
Knjiga Počivaj, igraj se, odraščaj je izjemna knjiga, ki nas popelje v svet majhnih otrok. Na razumljiv, a strokovno podkrepljen način vas bo spoznala z razvojem otroka, kar vam bo omogočilo boljše razumevanje vašega otroka in posledično tudi boljše ravnanje. Knjiga je podkrepljena s konkretnimi primeri, ki bodo olajšali vaš vsakdan. Za razumevanje pomena navezanosti pa bo nepogrešljiv priročnik Otroci nas potrebujejo.
Elizabeta Dornik Hribar
BA.pth., spec. sistemske psihoterapije., Integritas