Recenzija knjige Casino banale

Jureta Godlerja zdaj že precej dobro poznam(o) z malih zaslonov, kot avtorja knjig pa nekoliko manj. Oziroma smo ga do pred kratkim. Svojo prvo knjigo Radio Ga-Ga – razgaljeni: popolnoma nepopolna biografija komične skupine Radia Ga-Ga je sicer izdal že leta 2008, v letu 2019 pa je izšla še njegova tragikomedija Predsednikova norost, ob naslovu katere sem se z zanimanjem namuznila in jo dodala na svoj zmeraj daljši seznam za branje (mhm, še čaka tam).

Predsednik, o katerem je govora v naslovu Godlerjeve druge knjige, nastopa tudi v avtorjevem najnovejšem delu, poimenovanem Casino banale, tokrat v meni ljubši obliki – romanu, ki je povrh še vohunska (satirična) kriminalka. Kot ljubiteljico kriminalk me je roman Casino banale zanimal vse, odkar je izšel. Nasprotno pa satira ni žanr, ki bi ga pogosto brala, tako je to bila moja prva satirična kriminalka, saj sem se do zdaj držala bolj tistih »klasičnih«.

Knjiga se je začela zelo obetavno, že na prvi strani mi je postala všeč – zgodba je zanimiva, stil pisanja dober, humor izvrsten, glavna junaka pa simpatično nerodno-nesposobna.

A potem se mi je na nekaterih mestih branje zataknilo, kar ni šlo naprej, da sem knjigo za nekaj časa odložila. Ko sem se je ponovno lotila in se prebila skozi tista dva dela, ki sta se mi res vlekla in kjer se je satira zdela bolj absurd, pa me je z napetim dogajanjam dokončno potegnila vase. Pripoved je postala tako razburljiva, da sem drugo polovico knjige prebrala na mah. Med branjem se mi je kmalu začelo svitati, da sta bila avtorju pri pisanju v navdih dva svetova: spektakularni svet slavnega agenta 007 – Jamesa Bonda – in svet povprečne slovenske realnosti, z vsemi njunimi značilnimi elementi.

Vsak izmed teh svetov je dobil svojega predstavnika v enem izmed Godlerjevih junakov.

Poosebitev (sveta) Jamesa Bonda, vsaj tako si (sam sebe) zamišlja eden izmed protagonistov, zastopa v Slovenijo poslan agent MI6 Spencer S. Spencer. Spencerjev partner Filip Novak, zaposlen pri Sovi, po videzu bolj zlikovec kot borec za pravico, ima nasprotno več lastnosti povprečnega (sicer izjemno občutljivega in jokavega) Slovenca kot pa Jamesa Bonda – rad pogleda v kozarec, ima prijatelja, s katerim se posledično prevečkrat opije, nesrečno ženo, zelo radovedne sosede. Pa seveda bojda najbolj tipičen slovenski priimek.

“Spencer in Novak sta bila čuden par. Oba rahlo odcepljena od resničnosti, vsak v svojem polrealnem svetu.” str. 9

Spencer in Novak skupaj zelo uspešno in pogosto iščeta (ter najdeta) težave. Tako se že na samem začetku knjige spravita v godljo, ki pripelje do njune ločitve, kar da zlikovcem prosto pot pri uresničevanju njihovega zlobnega načrta.

Spencer, ki mora zapustiti Slovenijo, je namreč edini, ki v ozadju prodaj slovenskih podjetij sumi umazane igrice. V klasičnem stilu Bonda je država v veliki nevarnosti, da ji zavlada skupina kriminalcev, ki se ob tej priložnosti seveda, še bolj klasično, zbere na zborovanju v Sloveniji. Prodajo države balkanskim kriminalcem lahko prepreči le predsednik države.

In res bi bilo tragično, če bi se predsedniku ravno zdaj kaj zgodilo … Potem bi bila edina, ki še lahko rešita Slovenijo, nerodna Spencer in Novak.

Tudi ostali prebliski na zgodbe Jamesa Bonda v zgodbi so precej očitni: na to poleg Spencerjevih želj oz. iluzij kažejo tudi nekateri precej znani elementi vsake Bondove zgodbe – poseben (angleški) avto, kopica mrtvih stranskih likov, lepa (skoraj fatalna) ženska, zlikovec z zlobnim planom ter neverjetne prigode in zagate junakov.

Pa saj je že samo ime romana Casino banale zelo zgovorno.

Podobno kot pri gledanju avtorjevih oddaj, sem se tudi med branjem muzala ter smejala ob določenih komentarjih in opisih, ki so res neprecenljivi. In ravno to je po mojem mnenju tista dodana vrednost, ki jo ima Casino banale: strani, polne inteligentnega, zbadljivega, za avtorja tipičnega humorja. Humorja, pod katerim se skriva tudi zalogaj družbene kritike slovenske sedanjosti.

Dodatna zanimivost knjige je še nekaj za avtorja (in ponovno Bondove filme) tipičnega: unikatna glasba – na koncu knjige se namreč nahaja skladba z enakim naslovom in avtorjem kot je roman, o katerem je govora. Škoda, da so mi note popolna neznanka, saj me resnično zanima, kako zveni.

Jure Godler zagotovo predstavlja svež veter v slovenskem literarnem svetu. Veseli me, da se zadnje čase področje slovenske kriminalke širi, da se pojavljajo novi avtorji, nove smeri znotraj žanra, predvsem pa zmeraj nova dela. Tudi Spencerja in Novaka bomo še srečali, saj jima avtor že piše novo dogodivščino.

- Barbara, Barbralka.