Recenzija knjige: Gabor Mate̒, Ko telo reče ne

O stresu, stresnih situacijah in zunanjih vplivih na naše življenje se v zadnjem obdobju vedno več razpravlja. Doživljanje stresa, ki ga povzročajo zunanji stresorji, je pogojeno z našimi vrednotami, mišljenjem, usmeritvami in vzgojo. Enaka situacijo je lahko za nekoga zelo stresna, za drugega pa nič pretresljivega. Kaj pa naš notranji stres? Kako skriti stres terja svoj davek? Tega vprašanja se loteva svetovno znani avtor in zdravnik Gabor Mate̒ v svoji knjižni uspešnici Ko telo reče ne.

O stresu

Stres je fiziološki odziv na zaznano grožnjo, naj bo ta fizična ali čustvena, ne glede na to ali se zaznave zavemo takoj ali z zamikom. Ranljivost za subjektivni in fiziološki stres je sorazmerna s stopnjo čustvene odvisnosti. Za odraslo osebo je uravnavanje biološkega stresa odvisno od ravnovesja med socialno varnostjo in varnostjo v odnosih po eni strani ter avtonomijo po drugi. Karkoli zmoti to ravnovesje (zavestno ali ne) je vir stresa. O izkušnji stresa govorimo, ko je prisoten dogodek (fizični ali čustveni), ko ta dogodek predelujemo (si razlagamo pomen stresorja) in ko se odzovemo nanj (fiziološke ali vedenjske prilagoditve).

Čustva

S stresom so nedvomno povezana čustva. Prisotna so tista, ki jih izrazimo, pa tudi tista, ki so potlačena. V povezavi z boleznimi, v tem primeru melanomom, avtor v intervjujih udeležencem postavlja pomembna vprašanja: »Ali ste imeli, ko ste bili kot otrok žalostni, razburjeni ali jezni, ob sebi koga, s komer ste se pogovorili?«. Na to vprašanje v intervjujih nihče z diagnozo raka ni odgovoril s pritrdilnim odgovorom.

Biologija prepričanj

Zgodnje izkušnje pogojujejo držo do sveta in nezavedna prepričanja osebe o sami sebi v odnosu do sveta. Med takimi domnevami so najpogostejše: »moram biti močan; ni prav, da sem jezen; odgovoren sem za ves svet; prenesem lahko vse; nisem zaželen, nisem vreden ljubezni; ne obstajam, razen če nekaj počnem; zelo moram biti bolan, da si zaslužim, da nekdo skrbi zame, …«.

Kaj potrebujemo, da bi poskrbeli zase? Avtonomija ni mogoča, dokler nas žene nezavedno. Ko to praznino v sebi priznamo in jo raziščemo, začutimo bolečino in jo iskreno priznamo, ter se ji ne izogibamo kot do sedaj. Takrat lahko rečemo, da si snamemo rožnata očala, in prevzamemo odgovornost za svoje odnose. Med sedem temeljev zdravljenja je avtor uvrstil: sprejemanje stvari, takih, kot so; polno zavedanje; izražanje jeze; avtonomija; navezanost; asertivnost (razglasitev samemu sebi, da smo in da smo, kdor pač smo) in afirmacija (naš ustvarjalni jaz, duhovni jaz).

Kakšen odtis je v meni pustila knjiga?

Knjiga ni take vrste, da bi jo prebrali na mah. Mnogi deli so se me dotaknili, saj sem se našla v opisih. Nekateri deli so v meni vzbudili žalost, saj sem v opisih prepoznala osebe, ki so umrle za omenjenimi boleznimi. Pomemben vidik, ki ga je treba izpostaviti je, da obstaja možnost, da se zavemo naših skritih stresorjev, da dogodke iz preteklosti, ki še vedno uravnavajo naše življenje, odpremo, o njih spregovorimo in jih sprejmemo. Da sprejmemo sebe točno take, ko smo, tudi ko v svoji globini najdemo in si priznano, česa nas je sram, kar nam povzroča bolečino in ustvarja trpljenje.  Takrat zaživimo s polnim zavedanjem in z odprtostjo za ustvarjanje in odnose, ki nas bogatijo.

- Vesna Voglar, specializantka psihoterapije in univ. dipl. novinarka, Mojpsihoterapevt