Recenzija knjige: Visoko senzitivna oseba
Senzitivnost je postala tema, o kateri se v svetu čedalje več govori. Internet so namreč v zadnjem desetletju preplavili članki o empatih, intuitivcih, visoko senzitivnih osebah, indigo otrocih, »starih dušah« ipd. Zdi se, da se nahajamo v obdobju, v katerem se vedno več ljudi prebuja v specifičen svet intuicije, sočutja, senzorne in čustvene preobremenjenosti in včasih – roko na srce – skorajšnje znanstvene fantastike. A stvar je veliko bolj tehtna in preverljiva. Vse to zahvaljujoč delu psihoterapevtke in doktorice psihologije Elaine Aron, ki je pred 30-imi leti sprožila tih domino afekt, h kateremu pa se je pripravljalo že mnogo let poprej. Visoka senzitivnost torej ni nova tema. Je tema, ki je stara toliko, kot je staro človeštvo.
Čeprav se je o senzitivnosti spraševal že Carl Gustav Jung in za njim razvojni psiholog Jarome Kagan, so predvsem zadnja leta raziskovanja s področja socialne in razvojne psihologije, nevroznanosti, psihoterapije in biologije pokazala, da se znotraj populacije nahaja približno 20 do 30 % populacije, ki je bolj senzitivna.
O tej populaciji in njihovih izkušnjah piše Aronova v svoji temeljni knjigi s tega področja, Visoko senzitivna oseba. Tako znanstvenica kot pisateljica na jasen, razumljiv in berljiv način opiše tisto, kar v sebi nosi delež ljudi po vsem svetu, tako moški kot ženske. Avtorica pove, da ni imela nikoli namena napisati knjige za samopomoč, a natanko to ji je uspelo. Marsikatera visoko senzitivna oseba namreč v njenih besedah začuti, kot da jo nekdo prvič zares razume. Za visoko senzitivne osebe je globoka razumljenost velikokrat najboljši balzam za sicer močna občutja drugačnosti v svetu.
Kdo so visoko senzitivne osebe?
Visoko senzitivne osebe so tiste, ki so bolj odprte in dovzetne za zunanji in notranji svet. Tako so npr. bolj dovzetne za vse senzorne, čustvene in mentalne dražljaje, ki lahko pridejo iz njihovega okolja ali pa iz njih samih. Ljudje, rojeni z visoko senzitivnostjo, globoko razmišljajo, močneje čutijo, opazijo tisto, kar mnogi drugi spregledajo, in se posledično tudi hitreje utrudijo ali izkušajo večjo obremenjenost, še posebej če te lastnosti pri sebi ne prepoznajo in je ne negujejo. Že navaden dan v službi ali v šoli je lahko za njih bistveno bolj obremenjujoč kot za 70 do 80 % populacije, ki te lastnosti nima.
Senzitivnosti ne gre zmanjšati ali odpraviti
Gre za lastnost, ki jo je nemogoče prižgati ali ugasniti na ukaz. Kot senzitivne osebe se torej lahko predvsem naučimo razumeti svojo senzitivnost in zaupati v njeno resničnost, zato da jo zmoremo tudi vseživljenjsko negovati.
Čeprav te lastnosti ne gre odpraviti ali zmanjšati, je naša odgovornost, da se naučimo skrbeti zase, postavljati dobre meje in živeti svoje življenje tako, da nam bo ustrezalo. Če predvsem za to zadnje potrebujete posebno dovoljenje, vam ga v knjigi posreduje avtorica sama. Poskrbi pa tudi za vse zgoraj omenjene točke in bralcu s pomočjo življenjskih primerov ponudi razumljiv, jedrnat in širok nabor informacij in napotkov, ki so pomembni za vsakogar, ki pride v stik s svojo senzitivnostjo.
Večja senzitivnost tako za prijetno kot neprijetno
Aronova, tudi sama visoko senzitivna, se zelo dobro zaveda vseh izzivov, s katerimi se lahko soočamo kot visoko senzitivne osebe v svetu večine. Bralcu pomaga razločevati med nekaterimi sorodnimi pojmi, kot sta sramežljivost in introvertiranost. Razjasni, kakšen pomen imajo na dobro počutje visoko senzitivnih oseb in na njihov odnos do samih sebe, njihove izkušnje tekom odraščanja.
Zaradi svoje senzitivnosti namreč mnoge senzitivne osebe zelo dobro uspevajo v svetu, celo bolj kot osebe, ki nimajo te lastnosti, a so odraščale v enako dobrih razmerah. Podobno pa lahko visoko senzitivne osebe s težkim otroštvom tekom življenja izkušajo bistveno več izzivov, kot so npr. tesnoba, depresija, psihosomatska obolenja in težave zaradi stresa, v primerjavi z osebami, ki nimajo lastnosti visoke senzitivnosti, a so odraščale v podobno težkih razmerah.
Aronova kljub morebitnim izzivom ponuja upanje. Kajti če je visoko senzitivna oseba bolj dovzetna za vse, tako prijetno kot neprijetno, potem bo bolj dovzetna tudi za vse oblike pomoči in podpore, za psihoterapijo in za vse tehnike skrbi zase. Še več, avtorica spodbuja, da vsaka senzitivna oseba najde načine, ki ji bodo ustrezali, in obenem ne zadržuje seznama različnih možnosti, kjer lahko najdemo te načine. Čez svoje celotno delo obenem poudarja preplet specifik visoko senzitivnih oseb tako na fizičnem, čustvenem, mentalnem, kot umetniškem, filozofskem in duhovnem področju.
Potrebno pa se mi zdi poudariti, da je bila knjiga napisana za ameriški trg in da obstajajo tudi določene kulturne razlike med Ameriko in Evropo, ko gre za različne oblike psihoterapije, ki jih avtorica omenja, pa tudi za specifike medikamentoznega zdravljenja na področju psihiatrije. Dobro je, da kot bralci to vzamemo v zakup in smo pri morebitnem iskanju ustrezne strokovne pomoči pri nas na to pozorni.
Knjiga je napisana v razumevanje in veliko spodbudo senzitivnim, pa tudi njihovim bližnjim. Ko se namreč naučimo razumeti in skrbeti zase, lahko bolje izkoristimo svoj potencial in izkušamo večje zadovoljstvo ter izpolnjenost v osebnem, medosebnem in delovnem področju življenja.
Priročnik, ki bi ga v svoji zbirki morala imeti vsaka visoko senzitivna oseba.
Maruška Merisa Krajnc, mag. zakonskih in družinskih študij, specializantka zakonske in družinske terapije