S temi praktičnimi nasveti lahko omilite svojo težnjo po perfekcionizmu

Bistvo perfekcionizma je prepričanje, da so napake nesprejemljive. Perfekcionistične osebe vložijo ogromno truda v to, da se izogibajo napakam, kar pa jih drago stane. Če delamo napake, nam notranji perfekcionist lahko daje občutek, da smo ničvredni in neuspešni, zato nas tudi nihče ne more imeti rad. Tveganje je torej zares veliko. To je tudi razlog, zakaj perfekcionizem pri marsikom prikrito spodbuja zavlačevanje.

Kaj ni zavlačevanje

Zavlačevanje skoraj lažje pojasnimo, če povemo, kaj to ni. Ne pomeni, da smo leni, slabi, nesposobni ali brezčutni. Pravzaprav je po navadi ravno nasprotno. Večina ljudi, ki zavlačujejo, je precej vestna, ker jih tako skrbi, da bi se zmotili. Čeprav se tega morda ne zavedamo, je pomivanje posode, pospravljanje predala ali brskanje po družabnih omrežjih način, da se skrijemo pred glodajočim občutkom, da morda nismo dovolj dobri – in strahom, da nas bodo kmalu vsi razkrinkali.

Zato odlašamo z opravki, vse dokler ni stres prehud, in v zadnjih urah, ko smo že na robu z živci, nekaj za silo skrpucamo, nato pa sklenemo, da je končani projekt resnično grozen, da smo čisto neumni in da si sploh ne zaslužimo te službe. Zveni znano?

Če zavlačujete, vam je verjetno zelo mar za to, kar počnete, in ne nasprotno …

To pa pomeni, da vas morda odnaša v pekel perfekcionizma.

Ena najpogostejših napak, ki jih delamo, je ta, da enačimo popolnost z uspehom

»Če bi le to ali ono naredil/-a čisto tako, kot je treba, bi bilo vse v redu.« Družbene norme nas ženejo, da kot hrček brezglavo tekamo na kolesu tekmovalnosti, ki se nikoli ne ustavi. Čeprav se stvari spreminjajo in nam številne ugledne osebe, zvezdniki in vplivneži pripovedujejo, kako so storili ravno nasprotno od tega, kar jim je bilo zapovedano, je v nas še vedno zakoreninjeno prepričanje, da nas bo popolnost izpolnila.

Če torej želimo sprejeti to neprijetno posledico perfekcionizma in odpraviti drobno travmo, je dobro, da se najprej posvetimo predstavi, da je dovolj, da smo, kar smo. Za začetek razmislite, kako bi se lahko vsak dan spomnili na to.

Kot pravi znani pregovor, je bolje preprečiti kakor zdraviti.

To je pomembno, saj vedno znova ugotavljamo,

da obstaja veliko tveganje za tesnobo, depresijo, bolezni in izgorelost,

če ne skušamo ukrotiti perfekcionistične pošasti, ki preži v nas.

Preprosto obupajte …

… nad perfekcionizmom. Ali je res nujno, da ste ves čas popolni? Ne, to vam običajno niti najmanj ne koristi; še več, perfekcionizem vas velikokrat samo še bolj onesrečuje. Poleg tega prizadevanje za popolnost požre toliko kognitivne energije, da nam je ne ostane skoraj nič za učenje iz napak in krepitev psihične odpornosti.

Gotovo poznate kakega sodelavca ali bratranca, nadležnega prijatelja ali pomembnega politika, za katerega se zdi, da se prav nič ne obremenjuje, kadar kaj zamoči. Ja, to je ta slavni neperfekcionist. Ali ga to, da ga kdaj pošteno polomi, kakorkoli ovira? Niti slučajno! Ljudje ga kvečjemu še bolj vzljubijo. Zanimivo, kajne …

Naš cilj seveda ni, da postanemo dvorni norci, temveč da dokončno nehamo premlevati dogodke, tako da lahko, prvič, dejansko uživamo v prostem času, in drugič, veliko lažje ugotovimo, kaj nam ustreza (in kaj ne), ter živimo naprej, ne da bi se do onemoglosti trpinčili s samoobtoževanjem.

Načrtujte čas za »pretirano marljivost«

»Pretirana marljivost« je nadležna sorodnica zavlačevanja, označuje pa pojav, kadar se lotimo vsakega najmanjšega opravila, ki nam pade na pamet, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati z nalogo, ki jo moramo nujno narediti. Primeri pretirane marljivosti so pomivanje posode, obešanje perila in branje mejlov.

Pogosto se nam zdi, da bomo po tem, ko bomo odkljukali vse te drobne opravke, jasneje razmišljali. To ni povsem za lase privlečeno, vendar je težava v tem, da nas dolgotrajnejši umski napor, tudi pri navidezno preprostejših opravilih, izčrpa.

Tudi če se odločite, da med celotnim projektnim delom ne boste niti enkrat pogledali družabnih omrežij, se bo vaša volja zlomila kot vejica, takoj ko boste spet malce utrujeni, razdraženi, lačni in podobno. Načrtovana pretirana marljivost je po drugi strani veliko bolj realistična strategija, s katero lahko brzdamo napade »lakote po dosežkih«.

Za zajtrk pojejte žabo

Mark Twain je nekoč menda izjavil nekaj takega kot »Če zjutraj najprej pojeste živo žabo, se vam tisti dan ne more zgoditi nič hujšega« ali »Če moraš pojesti žabo, je najbolje, da s tem opraviš takoj zjutraj. Če moraš pojesti dve žabi, je najbolje, da najprej poješ večjo«.

Če nas bolj ali manj nezavedno skrbi večja naloga, imamo manj časa in prostora, da bi počeli druge (zabavnejše) stvari. Ko pa jo opravimo, se um lažje osredotoči na izpolnjujoče in prijetne naloge, za katere je potrebne več ustvarjalnosti in lateralnega razmišljanja.

Zato se le lotite neprijetnih nalog zjutraj, ko so ravni energije in kratkoročne motivacije po krepčilnem spancu najvišje.

Življenje bi bilo neverjetno dolgočasno, če bi bili vsi brezhibno, nezaslišano popolni

Kot vemo, so vedno najbolj zabavne in zanimive zgodbe, v katerih se nam krilo ujame v spodnjice ali pa se nam med sprednje zobe zatakne nekaj živo zelenega. Če poznate osebo, za katero ste prepričani, da je skoraj popolna, poklepetajte z njo in jo povprašajte po mučnih anekdotah. Morda vas bo presenetilo, koliko kozlov je že ustrelila.

Več o tem, kaj narediti, kadar čutite, da je nekaj narobe, vendar ne veste, zakaj, pa preberite v knjižni uspešnici Drobne travme.