To je prava knjiga za Nepremagljive

Ko sem knjigo Neukrotljiva prijela v roke, sem malo zavzdihnila, saj ima čez 300 strani, jaz pa dva mala otroka.

To se je hitro spremenilo, kajti strani sem dobesedno požirala in vsako novo poglavje je bilo kot bonbonček, ki ga bom odvila. Vsako poglavje ni bilo sladko, prej resnično in dalo mi je misliti.

Knjiga je res namenjena ženskam, kajti vsaka se bo v njej našla.

Zagotovo imamo vse različne zgodbe, a občutki in počutje v neki situaciji pa so enaki. Ob prebiranju sem se velikokrat spomnila na neke dogodke, ki so se mi zgodili v življenju. Velikokrat sem si med branjem mislila tudi, da imam v življenju veliko sreče. Ob večerih sem si tako vzela čas zase, kozarec rdečega vina, masko za obraz in knjigo. Najboljši scenarij je bil, ko sta otroka hitro zaspala, mož pa je delal za službo.

Skozi knjigo bi rekla, da je največ hrepenenja, hrepenenja po stvareh, ki si jih želimo. Ki jih čutimo, da so prave za nas.

Piše o tem, kako smo pod pritiskom, da smo dobre mame, žene, hčere, prijateljice in seveda še dobre v svojem delu, torej službi. Če si priznamo ali ne, velikokrat ženske svoje zadovoljstvo izpustimo, da gre mimo, saj večinoma nimamo časa ali pa nam zmanjka volje in poguma. Knjiga pa je nekakšna budnica, ki nas opominja, da imamo pravico biti srečne in živeti, kakor si želimo.

Kmalu na začetku knjige lahko začutimo, kaj se zgodi, ko živiš kot moraš in ne kot želiš. Še preden izvemo zgodbo, izvemo:

»Želela sem biti pridna punčka, zato sem se skušala krotiti. Izbrala sem telo, vero in seksualnost, vse tako neznatno, da sem morala nenehno zadrževati dih, …«. Spomnimo se tudi na to, da smo kot otroci bili svobodni in smo se prepustili domišljiji. Kot je Glennon napisala: »Dokler se nisem predala kletkam institucionalnih dolžnosti, kulturološkega pogojevanja in pričakovanj okolice. Ko sem se naučila ugajati drugim, sem izgubila sebe.«

Zagotovo si lahko vse priznamo, glede na našo starost, smo vse kdaj povozile sebe in lastne občutke, da smo ugodile nekomu drugemu. Veliko se avtorica v knjigi ukvarja tudi s tem, kako ženske rade dajemo vsem drugim prednost, vse drugo je bolj pomembno.

Dejstvo je tudi, da je bila zgodovina takšna, da je napisala, kakšna je vloga ženske, kaj se od nje pričakuje, kaj mora in ponekod še vedno, česa ženska ne sme.

Če vprašate mene, smo ženske zelo napredovale, a še vedno so na vodilnih mestih večinoma moški, tudi plačani so večinoma bolje. Dejstvo je tudi, da ženske rojevamo, kar ima zagotovo velik vpliv na potek in razvoj našega življenja. Glennon sicer izhaja iz precej drugačnega okolja, kot ga živimo me v Sloveniji, a nekatere stvari so popolnoma enake. Veliko govori o veri, saj ima ta veliko vlogo v njenem življenju.

Škoda se dela na obeh straneh. Dejstvo je, da so nas učili, da smo ženske mile, ljubeznive in nežne, na drugi strani pa mora biti moški možat, nikakor ne sme biti občutljiv in nežen. Pa znamo sprejeti moškega, ki pokaže čustva? Vsi smo malce zastrupljeni s kulturološkim pogojevanjem spolov. In zagotovo se strinjate, da stvari še vedno preveč ločujemo po spolu.

Ne glede na to, kje živimo pa je družba povsod neuravnotežena, saj je na eni strani bogastvo, na drugi pa revščina. To se nam je včasih zdelo daleč, a žal danes že čutimo, da Amerika ni zelo daleč in da njihov način življenja že zelo dobro poznamo. To je tudi eden od razlogov, da je prišlo do ustanovitve organizacije Together Rising, ki ga je avtorica knjige ustanovila 2012. V knjigi tudi podrobno izvemo tudi o bojih, ki jih bije organizacija. Avtorica se skozi delo spopada tudi s tem, kako biti dobra mama, kako otroke naučiti, da bodo ostali avtentični in svoji, kajti sistem nas želi vse ujeti. Zagotovo se lahko poistovetimo vse mame, ko želimo svojim otrokom vse najboljše pa same včasih ne vemo, kako je najbolje reagirati. Na eni strani je družba in pravila, nasproti pa naša ljubezen do otrok. Strinjam se, da je pri vzgoji veliko strahu in dvomov.

 Kako je razpadel njen zakon z možem, ki jo je varal in kako se je zaljubila v žensko

Skozi knjigo zelo dobro spoznamo avtoričin notranji boj, ker se zaljubi v žensko. Všeč mi je del, ko je napisala: «Opazim hrepenenje v očeh ženske, ki stoji poleg svojega ljubimca, a se počuti popolnoma osamljeno. Opazim bes v očeh ženske, ki ni srečna, a se vseeno smehlja.  …« Verjetno se nam je kaj takšnega že dogajalo, kakor tudi avtorici, a odločila se je za srečo.

To seveda ni bilo niti malo enostavno, o čemer nas pouči v knjigi, a nas hkrati opogumi in nagovori, da naj se odločimo, kakor čutimo. Ker je bilo njeno življenje izjemno težko in pestro, ima res veliko izkušenj in pozna veliko zgodb.

Zapomnila sem si del: »Vprašajte žensko kdo je, in povedala vam bo, koga ljubi, komu streže, kaj počne. Sem mati, žena, sestra, prijateljica in karieristka. Opredeljujemo se glede na vloge, ki jih imamo. …« Vprašanje, ki sledi pa je, kaj se zgodi, če se opredelimo kot ženska? Zavedati se moramo, da smo tukaj.

Knjiga vam bo dala misliti, misliti o tem, kdo ste in kje ste. Na hitro boste naredile inventuro in ni nujno, da bo ta slaba. Boste pa se morale poglobiti vase, to je dejstvo.

V knjigi vidimo, da resnično življenje ni vedno lepo, a imamo priložnost, da to spremenimo. Redko kdo namreč dobi toliko slabih kart kot jih je Glennon Doyle, a je svojo življenjsko zgodbo odigrala perfektno. Prepričana sem, da boste v branju uživale.

Recenzijo je napisala Barbara Srečković Žlak, Nepremagljiva.