Travma, bolezen in zdravljenje v toksični civilizaciji

Šokantno poglobljeno, obsežno in za lastno celjenje idealno branje. Sestavila sta ga oče, splošni zdravnik, porodničar, terapevt za zdravljenje zasvojenosti in avtor knjižnih uspešnic, ter njegov sin, skladatelj in pisec besedil za glasbeno gledališče.

Gabor in Daniel Maté: Navidezna normalnost

Delu Gaborja Matéja sledim nekaj let. Najprej sem srečala film Modrost travme. Vsebina pričujoče knjige pa ponuja širok uvid v nastajanje, vzdrževanje, potlačevanje in ob koncu tudi zdravljenje travme. Ta nastaja na ravni celičnih dogajanj, na ravni telesa in duše človeka posameznika (ki ga v izjemno veliki meri ne določajo geni, pač pa ga (pre)oblikuje okolje), končno pa tudi na ravni celotne družbe.

Skozi branje o številnih strokovnih dognanjih in tudi o dognanjih staroselskih skupnosti se razkriva zanimiva in iskrena zgodba Gaborjevega soočenja s svojo lastno travmo. Zanimivo je slediti povratku Gaborja v celovitost njegovega sveta. Ob tem se je mogoče tudi nasmejati, predvsem pa z radostjo na medmrežju spremljati razvoj njegovega verbalnega in neverbalnega izražanja v dinamiki časa. Z vsako stopničko opuščanja bolečine, ki nam jo prinaša nepredelana travma, stopa korak za korakom v našo dušo več radosti in nov nasmeh.

Deležni smo avtorjeve spodbude, naj s pomočjo knjige skušamo ozavestiti svoje travme, posebno zdravniki, saj sicer lahko zelo slabo vplivajo na naše osebno in delovno življenje. 

Opozarja nas, da se travme v nas kopičijo vse od časa, ko smo se razvijali v maternici. Huje — naj zapišem le kot zanimivost — so te posledice, če se travme zgodijo v drugem tromesečju nosečnosti.

Hm!? Sem jo torej »bolje odnesla«, ker je moja mama prebrala brzojavko mama umrla, pridi takoj šele v začetku osmega meseca nosečnosti? Jo je »slabše odnesel« moj sin, ker sem za mamino neozdravljivo bolezen izvedela v začetku drugega trimesečja nosečnosti, še pred nastopom tretjega trimesečja pa smo jo že pokopali? In kako »jo je odnesla« moja prva hčerka, ki je ravno začela obiskovati vrtec, ko je njena mami (ob nadaljevanju specializacije) tri tedne še vsak drugi dan negovala iznenada obolelo in umirajočo svojo mamo?

Vsega tega in še ogromno drugega o naših travmah ne vem. Lahko le iskreno upam, da si bodo moji otroci opomogli, in prav tako tudi moj mož, ki mu ob izjemno dejavni, ustvarjalni in v vsako delo vedno znova globoko zaljubljeni ženi zagotovo ni bilo lahko. Obstajajo romani, ki jih pišejo življenja. Tudi vaša.

Kako pa prepoznati meje, v katerih se naše delo v nas zapisuje kot zasvojenost? In kako se odločiti za klic k pomoči? Kolikokrat smo svojo človeško pristnost žrtvovali za sprejetost, da ne bi bili (kot še nemočna bitja) zavrnjeni ali zapuščeni?

Kakor lahko telo-um ustvarja, tako lahko tudi odpravlja naše bolezni. Celo s t. i. čudežnimi ozdravitvami, ki jih v knjigi spoznamo mnogo in se lahko zgodijo v okviru hudih in za uradno zahodno medicino nerazložljivih in neobvladljivih kroničnih bolezni.

V knjigi pa sem pogrešala dvoje. Ob razlagah pomoči pri zdravljenju zasvojenosti moje izkušnje prinašajo tudi lučko dveh uspehov: 1.) Ustrezno rabo opioidnih zdravil, v podporo temu še 2.) programe skupnosti AA (Anonimnih alkoholikov) in AN (Anonimnih narkomanov).

Njihovi programi 12 korakov osebnega okrevanja in 12 izročil za delovanje skupnosti imajo po mojih bližnjih uvidih v to problematiko mnogo več veljave, kot jim je namenil avtor.

Knjiga, ki zmore biti čarobno darilo za vsakega človeka in za vse človeštvo.

- Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med. Gabor in Daniel Maté: Navidezna normalnost. Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, številka 10, oktober 2024, str. 65.

Celotno glasilo je dostopno na povezavi.